Tiskane izdaje
Je bil izid parlamentarnih volitev za vas pričakovan ali vas je razporeditev glasov morda presenetila?
Zame je bilo v politiki doslej še vedno vse presenečenje. Zmeraj me preseneti, kako je mogoče, da gre na koncu tako na tesno. To me vselej šokira. Tudi zadnji referendum o zakonu o RTV me je, ko je šlo za nekaj desetink odstotka. Priznam, da sem bil prejšnjo nedeljo tudi šokiran, kako se lahko dve stranki, dve osebnosti, ločita le za las. Dejstvo je, da lahko odloči samo en glas, in prav v tem je ves čar volitev. To je tisto, kar na koncu vedno da nekakšen nauk. Vsakomur, ki ni šel na volitve, pa je nameraval glasovati za enega od prvih dveh, je namreč na koncu žal. To je poanta.
Ampak kje je vzrok, da je tako? Zakaj so rezultati tako tesni? Je volilno telo nezainteresirano?
Zgodilo se je nekaj, o čemer jaz menim, da ni dobro v politiki. Po razglasitvi neuradnih izidov smo poslušali mnenja politikov, da imamo dva bloka, eni govorijo levo - desno, drugi preteklost - prihodnost, tretji konzervativno - liberalno in tako naprej. V tej politiki manjka dobrih voditeljev manjših strank, kot so bili denimo nekdaj Zeleni Slovenije, Mladi, kakšni radikalci ali socialisti, skratka kdor koli. Bojim se, da izginja tisto, kar demokracijo dela najlepšo. Siva barva. Demokracija brez sive barve je slaba, ker pomeni, da imamo samo dva bloka. To pa meni ni všeč.
Gotovo ste že analizirali, kaj za slovensko prihodnost pomenijo omenjeni tesni izidi.
Kaj mislite s tem?
No, nekateri zatrjujejo, da se je Slovenija zdaj dokončno polarizirala, drugi pa, da bomo naposled le zaživeli bolj sproščeno. Kaj menite?
Glejte, jaz od politike nikoli nisem veliko pričakoval in tudi tokrat ni nič drugače. Upam, da bo enkrat vendarle obveljalo, da je politika v moji službi, in ne jaz v njeni. Da državljani nismo žrtve, ampak protagonisti. To upanje vedno obstaja, toda na koncu se izkaže, da je ta politika preveč žgečkljiva. Tistim, ki imajo v rokah vzvode odločanja, prinaša prehude skušnjave, da bi se jim lahko uprli, zato imamo na koncu vsakih štirih let pri inventuri mandata težave. Vedno ugotovimo, tu so ga srali, pa tam so ga srali, tako da si osebno ne delam nikakršnih utvar in iluzij. Verjamem pa, da smo Slovenci z vsakimi volitvami za eno stopnjo zrelejši.
Že zaradi svoje profesionalne usmeritve ste bolj kot rezultate verjetno spremljali potek letošnje kampanje. Je bilo kaj izstopajočega, kaj posebno prepričljivega?
S tistimi, ki trdijo, da je bilo vse enako in vse slabo, se ne strinjam. Mislim, da moramo spoštovati vse, ki so kampanje pripravljali. Veste, to ni tako preprosto, češ, si bomo pa nekaj izmislili. Mislim, da so v vseh strankah pošteno in temeljito tehtali, kako nagovarjati volivce. Nepravično je, da vse mečemo v en koš.
Bi lahko koga izpostavili?
No, mene je najbolj presenetilo, da je Zares izbral povsem samosvojo pot, in to mi je všeč. Ali pa denimo to, da je imela LDS najlepše fotografije in najboljše slogane, ki so se celo spreminjali. Sicer pa od kampanj navadno pričakujemo preveč. Mislim, da je najboljši trik uporabila SDS. Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta bila točno v tej vlogi. Bila sta predvolilna medija, ki bosta zdaj najverjetneje izginila, vsaj večina nas je prepričanih o tem.
Ja, ampak kljub vsemu smo po Janševih besedah zdaj za vse krivi novinarji s svojo domnevno propagando. Ni to precej sprenevedavo, glede na to, da nekdo izdaja lastne edicije?
Torej, nič nimam proti, če si nekdo izbere medij, me pa zelo moti, če tega ne pove, če se skriva, če se dela, kot da so ti brezplačniki ali brezvredniki, ničvredniki, toaletni mediji, kot so jih nekateri imenovali, padli z neba. Tega ne bi smeli početi. To, da se politiki, ki so že dvajset let v javnosti, še vedno sprenevedajo, me vedno znova razjezi. Če se vrneva na kampanjo, menim, da je bilo kar precej zanimivega. Denimo Zares, ki se je odločil, da bo svoj spot zavrtel le enkrat. To se mi zdi drzno in me spominja na znameniti oglas iz leta 1984 za Apple Macintosh, ki se je v Super Bowlu zavrtel le enkrat.
Kaj pa menite o plakatih?
Zelo sem se čudil nad držo Janeza Janše in Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki sta se na plakatih slikala s svojimi kandidati. Ne vem, kaj sta želela sporočiti. Če sta hotela povedati, volivci, glejte, da ne boste zgrešili, gre pri tem za grdo podcenjevanje volivcev, kar je morda tudi kazalec, da ti kandidati stranki nič ne pomenijo in da gre le za boj osebnosti iz posameznih strank.
Morda to vašo tezo potrjuje tudi množica popolnih anonimusov na volilnih listah posameznih strank? So hoteli z njimi le poudariti lastno prepoznavnost?
No, tu morava razčistiti, kdo sploh so prepoznavni ljudje. Jaz sem prvi, ki sem proti temu, da bi v parlamentu sedele televizijske face, starlete, misice in tako naprej. Osebno v njem raje vidim anonimnega, a modrega človeka kot prepoznavne ljudi.
V mislih sem imela politično prepoznavne ljudi z določenim stažem in izkušnjami.
Če rečem, da je Slovenija s svojimi resursi in kadri pač omejena, bi samo ponavljal za drugimi. Raje razčistiva, ali je politika poklic, ali je poslanstvo, ali pa morda dolžnost. To je pomembno vprašanje. Vedno me zanima, zakaj se nekdo odloči, da bo šel v politiko. Če se jih 90 odstotkov odloči, da se bodo z njo spopadli, da bodo nekaj profitirali, da bodo imeli kaj od tega ... Jaz sem odločno proti takšni politiki. Zame je še vedno področje, na katerem veljajo načela, da je treba nekaj spremeniti, da je treba drugače delati. V njej bi morali biti spodobni ljudje, ki so pripravljeni veliko delati. Na žalost vsaka štiri leta, ko gledamo ljudi v parlamentu, ugotavljamo, saj so samo vojaki. Vojaki strank. To je velik paradoks. Vi bi radi, da bi imeli prepoznavne ljudi, face, potem pa pridejo v državni zbor in morajo glasovati tako, kot reče stranka, kot se odloči gospodar oziroma tako, kot reče bog. Zelo čuden paradoks. In kaj se vprašamo? Zakaj vraga sem pa jaz tega volil? Na koncu nima nobenega smisla. Spoznamo, da nismo volili kandidatov, ampak da volimo gospodarje; Janšo, Pahorja, Jelinčiča, Kresalovo, Golobiča in tako naprej. Vidite, to je realnost. Meni na koncu dejansko vse deluje kot nekakšen resničnostni šov. Nič drugega ni. Nastopajo v šovu, kjer nam sporočajo, glejte, to sem jaz, in vsi, ki ste na moji strani, volite mene. Tudi zato se je Janša slikal s svojimi kandidati, ali pa Jelinčič denimo, ki je objemal kandidatke. Kaj se pa to pravi? V bistvu je hotel sporočiti, glejte, nje ne poznate, ampak jaz sem zadaj, jaz sem avtoriteta in bog, božji odposlanec ali pa kar koli.
Kako ste videli javna soočenja? Večino časa se je vse vrtelo le okrog dveh glavnih protagonistov, Janeza Janše in Boruta Pahorja.
Medijev ni treba podcenjevati. V trenutku, ko se ti odločijo, da sta le dva resna kandidata, začnemo tudi mi pred televizijskimi zasloni tako gledati. Dva se tepeta, na koncu sta le dva v ringu in čakamo samo na to, kdo bo komu kaj storil. Kdo je najbolje nastopal? Spet se je izkazalo, da soočenja nikogar ne prepričajo. Da so vsi že odločeni, imajo lastne sodbe, soočenja pa gledajo le zato, da si rečejo, ja, saj sem imel prav, glejte, točno tak je, kot sem mislil. Zame je bil najboljši Sašo Peče, čeprav se osebno sploh ne strinjam z njegovimi programskimi usmeritvami in besedami. Toda če ga gledam profesionalno, kako odločen, kratek in jedrnat je bil, kako je argumentiral, moram reči, da je bil najboljši, pa ni prišel v parlament. Tako kot je bil Gregor Golobič izjemen. Edini, ki je lahko pariral Janezu Janši. Katarina Kresal pa je bila simpatična in edina nova. Vendar niso niti Katarina, niti Gregor, niti Sašo, na soočenjih nič pridobili. Nič! Vsi so se prijemali za glavo, kaj je s Pahorjem, da tako nastopa. Mislim, da sta imela z Janšo enako strategijo. Prepričana sta bila, da jima soočenja ne bodo nič prinesla, da ne bosta nič izgubila in da bo dovolj, če se delata, da sta takšna, kot sta. Matrica resničnostnega šova, češ, jaz tam ne bom igral, ne bom šel iz lastne kože, glejte me, sem pač takšen. Janša je kazal vso svojo jezo, užaljenost, kalimerovstvo itd., Pahor pa: jaz sem vedno spravljiv za vse, nikogar ne obsojamo, v medije se ne vtikamo, ljudi ne napadam, jaz sem za prihodnost in podobno. Vzemite me torej takega ali pa ne. Toda to si lahko privoščijo le tisti, ki že vnaprej vedo, da lahko zmagajo.
Večina kampanje se je vrtela okrog Patrie. Je bila to spretna marketinška poteza ali gre zgolj za naključje?
Osebno mnenje o Patrii bom obdržal zase, verjamem pa, da tam, kjer se kupuje orožje, vedno nastanejo težave. Preveč je interesov, preveč prodajalcev, in to me zelo jezi kot davkoplačevalca. Če pa jo vzameva kot predvolilno temo, je bila le ena od treh, ki so prevladovale vso predvolilno kampanjo. Poleg so bili še tajkuni in padanje ometa v predoru. Na prvi pogled bi rekel, to je zgodba opozicije, tu bodo pa zmrcvarili vladno koalicijo, a se je na koncu izkazalo ravno nasprotno. Kdo je profitiral pri Patrii? Janez Janša, ker je lahko igral nekoga, ki je krivično obsojen, in to celo iz tujine. Mi imamo vedno radi žrtve. Profitiral pa je tudi Erjavec. Zakaj? Zato, ker je lahko vsak dan nastopal na televiziji in na sproščen, duhovit način lepo vse zanikal. Tajkuni, izvrstno. Spet za Janeza Janšo. Pustimo to, kaj je bilo res, ampak on se je kot nekakšen piroman, ki je vse skupaj zakuhal, pojavil kot edini gasilec. Pomagal pa mu je še Jelinčič, ki bo potem vse tiste zaprl in jih postavil tja, kamor spadajo. Omet, predor. Spet dobra tema. Za Žerjava iz SLS. Zakaj? Zato, ker se je pokazal kot nekdo, ki želi narediti red, tudi v povezavi s Čisto lopato in lobiji, ki se dogajajo v gradbeništvu. On bi imel red, a mu drugi ne pustijo. Tako je izpadlo. To so teme, ki bi na prvi pogled morale ožigosati vlado, ki se je štiri leta trudila, delala v naše dobro, izkazalo pa se je, da so bili vsi trije primeri izrazito vladne teme. Konec koncev, kaj pa bi bila prava predvolilna tema? Ali je resno, da nekdo obljublja tisoč evrov pokojnine? Ali pa če nekdo govori, kaj vse bo, bo, bo. To ni resno.
To je dejstvo, vendar če se spomniva kampanje izpred štirih let, ugotoviva, da smo bili deležni velikih obljub. Volivci smo imeli možnost spremljati, kaj od tega se je uresničilo. Tokrat pa nam ni nihče ničesar obljubil.
Kakor koli pravijo, da to ne drži, se meni zdi, da vse zadnje volitve na Slovenskem pomenijo glasovanje proti nekomu, in ne za. Ljudje dajo glas proti nečemu, kar jim ni všeč. Mislim, da ni volivca, ki bi na koncu mandata vzel v roke beležko in obkljukal izpolnjene obljube. Volivec pač glasuje emocionalno, nikoli racionalno, zato velikega haloja okrog obljub ne bi delal. Kaj pa vemo, kaj se bo dogajalo na svetovnih trgih čez dve leti. To so stvari za pravljice, in ne za resne diskusije.
Celoten intervju preberite v Delovi prilogi Ona!
