Klinika za mlade, ki so »zaigrali življenje«

Odvisnost od računalniških igric oziroma zasvojenost z računalnikom se glasi diagnoza mladeniča z izrazitimi podočnjaki in bledo kožo. V Amsterdamu so za tako imenovane »igričarje« odprli novo kliniko.

Objavljeno
22. marec 2007 07.00
Podatki Eurostat so pokazali, da smo Slovenci, stari od 16 do 65 let, zelo aktivni uporabniki spletnih strani, s katerih je mogoče presneti glasbene vsebine
Amsterdam - Če ne bi imel izrazitih podočnjakov in če njegova koža ne bi bila tako bleda, bi bil dvajsetletni Roderick videti kot vsak normalen mladenič njegovih let. Slušalke MP3-plejerja okrog vratu, razvlečen pulover, pobešena ramena, navzven malomarno in celo nekoliko malodušno vedenje ... Toda Roderick ni samo brezciljno brezbrižen ali mladostno depresiven. Bolan je. Odvisnost od računalniških igric oziroma zasvojenost z računalnikom se glasi diagnoza, zaradi katere se je znašel na prvi tovrstni evropski kliniki Smith & Jones, ki so jo pred kratkim odprli v Amsterdamu.

V bolnišnici, kjer so doslej zdravili odvisnost od alkohola, kokaina in marihuane, so namreč pred kratkim prvi v Evropi uvedli tudi oddelek s programom za tako imenovane »igričarje« (Gamer). Rodericka so na zdravljenje v Amsterdam pripeljali starši, njegovo pripoved pa je te dni objavil hamburški Die Welt. Zdravljenje dvajsetletnega odvisnika, ki zadnje čase ni imel volje ne do hrane ne do spanja, bo brez vseh zdravil trajalo od štiri do šest tednov, zdravniki, ki so zasvojenost z računalniškimi igricami strokovno že opredelili kot bolezen, naj bi pri njem skušali znova obuditi vsaj nekaj nekdanjega smisla za navezovanje socialnih stikov, predvsem pa naj bi ga iztrgali iz virtualnega sveta, v katerega je, podobno kot to počno kronični alkoholiki ali mamilarji, pobegnil pred tegobami realnega življenja.

Igra edini smisel življenja

Zgodba dvajsetletnega Rodericka, ki se bo zdravil v skupini 25 podobno računalniško zasvojenih pacientov, starih od 15 do 30 let, v marsičem spominja na pripoved narkomana. Začelo se je pri štirinajstih letih, ko je prvič dobil v roke miško in igralno palico. Sprva je pred računalnikom sedel »samo do dve uri na dan«, pripoveduje. Potem je nekoč vzorni učenec začel iz dneva v dan globlje toniti v svoj virtualni svet. Dokler niso Counterstrike, Quake, Everquest in še posebej Guild Wars, igrica, ki jo je imel najraje, popolnoma izrinile realnega sveta.

»Nekaj me je sililo, da sem se moral prebijati iz kroga v krog, osvajati vedno višje ravni, nenehno zmagovati in biti iz igre v igro boljši,« pravi. »Pomembno je bilo samo še to, kako dober sem v Guild Wars.« Na koncu je bil Roderick sposoben igrati 15 ur nepretrgoma, ne da bi vmes jedel, spal ali s komer koli izmenjal besedo. »Živel sem za to, da bi igral,« je povedal zdravnikom. »To je bil nekakšen beg iz vsakdanjosti, da mi ja ne bi bilo treba funkcionirati v realnem življenju.«

Fenomen odvisnosti od računalnika, ki se pojavlja predvsem pri otrocih in mladostnikih, je bil še pred dobrima dvema letoma neraziskan, zadnje čase pa že postaja zanimivo področje intenzivnih raziskav in tudi prvih poskusov specialističnega zdravljenja. Lani so berlinski raziskovalci, na primer, dokazali, da je ekscesno igranje računalniških igric primerljivo z drugimi oblikami zasvojenosti in da se možgani računalniških zasvojencev ob pogledu na igralno palico ali igrico odzovejo zelo podobno kot alkoholikovi ob pogledu na steklenico alkohola.

Več preberite v Panorami današnjega tiskanega Dela!