Tiskane izdaje
Pogreb na windsorskem gradu je bilo pravzaprav že moje drugo »srečanje« z britansko kraljevsko družino. Dobri dve leti pred tem sem v Zagrebu na kratko intervjuval princeso Margareto, zdaj že šest let pokojno sestro kraljice Elizabete II. O princesi je bilo napisanih veliko zgodb, zlasti tedaj, ko je bila kot mlado dekle zaljubljena v stotnika Petra Townsenda, a se z njim, ločencem, ni smela poročiti. No, do srečanja z njo mi je pomagal njen soprog Tony Armstrong - Jones, ki je imel kot fotograf seveda razumevanje za novinarski poklic. Kot sem že večkrat zapisal, mi je princesa na koncu pogovora, med prižiganjem (vedno) nove cigarete, na vprašanje, kaj meni o samoupravnem socializmu, z nasmeškom odgovorila: »No, socializem je na splošno kar lepa stvar.« In seveda potem odletela nazaj v Združeno kraljestvo.
Nekaj manj kot trideset let pozneje pa kraljičinega najstarejšega sina, princa Charlesa, med njegovim obiskom v Sloveniji na večerji na Brdu nisem spraševal kakšnih »pomembnih reči« (o princesi Diani), ampak sem mu lahko samo čestital za odlično vlogo natakarja, ki jo je tedaj odigral v dobrodelnem skeču na odru londonskega gledališča Lyceum. Ob tem se je namrdnil v značilen zobat nasmešek in zamomljal: »Vloga mi je bila res všeč. Roger Moore si je dal lepo postreči.« Kaj več pa ni hotel reči.
Spominjam se tudi, kako smo se leta 1973 novinarji drenjali pred Westminstrsko katedralo in poročali o poroki Charlesove sestre, princese Anne (edinka izmed štirih otrok, ki so se v letih od 1948 do 1964 rodili kraljici; poleg Charlesa in Anne še princa Andrew in Edward). Ko sta s poročnikom Markom Phillipsom stopila iz katedrale kot mož in žena, sta najini hčerkici, ki sta bili tedaj še v rosnih otroških letih, vztrajno zatrjevali, da Anne sploh ni princesa. »Kako naj bo princesa, če pa ni imela krone?« sta razočarano spraševali. Princesa se je leta 1992 ločila in se dobrega pol leta kasneje poročila z viceadmiralom Timothyjem Laurenceom.
Iz tistih londonskih časov se spominjam tudi kraljice Elizabete II. Pokončno in vzvišeno, kot se za kraljico spodobi, postrani sedeč v sedlu, je v londonskem Westminstru na svoj uradni rojstni dan na junijsko soboto pozdravljala zastave svojih polkov. Slovesnost, ki se imenuje Trooping the Colour (Pozdrav zastavam), sem kot mlad reporter BBC z mikrofonom v roki spremljal s strehe britanske admiralitete. Bilo je pred petintridesetimi leti in kraljici je bilo tedaj 47 let. Noge praporščakov so ritmično topotale, oglasile so se fanfare. God Save the Queen. Bog obvaruj kraljico.
Zgodba o britanski kraljevski družini je dolga že enajst stoletij. Monarhija je sploh najstarejša posvetna institucija v Britaniji. Prvi, najstarejši prednik sedanje kraljice je bil suveren Egbert, ki je leta 829 pod svojo roko združil tedanjo Anglijo. Kraljevski dvor je tako kaka štiri stoletja starejši od parlamenta na Temzi. Kraljevanje je bilo prekinjeno le enkrat, in sicer z enajstletno Cromwellovo republiko (1649 do 1660).
Trajanje enajst stoletij stare monarhije je dolga in pestra zgodba. V njej so se izmenjavale razne dinastije. Od normanske, ki se je začela z Viljemom Osvajalcem leta 1066, tudorske, ki se je končala s smrtjo Deviške kraljice leta 1603 in se potem pod Jamesom VI. nadaljevala kot združena anglo-škotska vladavina, do dinastije Stuartov in kraljice Viktorije, ki se je leta 1840 poročila s princem Albertom, vojvodo iz rodbine Saxe-Coburg&Gotha. Pred letom 1917 kraljevska rodbina ni imela priimka, vsi njeni člani so bili zgolj princi in princese. Ko pa je kralj Jurij V. - ki mu je sredi 1. svetovne vojne naziv Saxe-Coburg&Gotha zvenel preveč nemško - leta 1917 omejil pravico uporabe aristokratskih nazivov le za nekatere člane rodbine in je postalo očitno, da nekateri ne bodo več uživali prinčevskih nazivov, se je pojavilo vprašanje njihovega priimka. Zato je kralj tedaj odredil, da imajo vsi moški potomci kraljice Viktorije priimek Windsor. Tako je tudi kraljica Elizabeta II. leta 1952 uradno razglasila, da se njena družina in potomci pišejo Windsor. Osem let pozneje je še dodala, da imajo vsi tisti člani kraljevske družine, ki nimajo naziva princ ali princesa, pravico do priimka Mountbatten-Windsor. Njen mož, princ Philip, se namreč piše Mountbatten.
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Kult!
