Kristus Che Guevara

Havana - Mit o nesmrtnem revolucionarju Ernestu Cheju Guevari se je začel na dan njegove smrti pred natanko 40. leti, natančneje 7. oktobra 1967. Da je upornik postal ena najbolj razpoznavnih ikon dvajsetega stoletja so poskrbeli kar njegovi rablji, ki so truplo po usmrtitvi postavili na ogled javnosti. Fotografije trupla, ki so jih razposlali v opozorilo revolucionarjem po vsej Latinski Ameriki pa tudi po svetu, so imele nasproten učinek. Podobnost mrtvega Cheja, ki je s steklenim pogledom strmel s fotografij, s podobo Kristusa je bila očitna. Vaščanke in nune v bolnišnici, kjer je ležal so presunjene s podobo strigle dolge pramene njegovih las in jih shranile kot talismane. Vojaki so razgrabili njegove osebne predmete.

Kot se spominja Felix Rodriguez, agent Cie kubanskega rodu, ki je zadnji zaslišal Cheja in bolivijski vojski prenesel ameriški ukaz za usmrtitev, je naredniku Mariu Teranu naročil naj krogel ne pošiljajo v Chejev obraz temveč le v telo, saj naj bi le ta umrl za ranami, ki jih je prejel v boju. Okoli enih popoldne je narednik Terano, po izjavah prič se je pred tem močno opil, ukaz izvršil. »Ko sem hodil po svežem gorskem zraku, sem se zavedel, da sopiham, da zelo težko diham. Che je bil že mrtev, a njegova astma, bolezen, ki se me prej nikoli ni dotaknila, se je prenesla name. Še danes je moje kronično pomanjkanje zraka stalen spomin na Cheja in njegove zadnje ure,« se spominja Rodriguez.

Neusmiljeni krvnik ali odrešitelj?

Ernesto Guevara se je rodil 14. junija 1928 v premožni argentinski družini kar mu je omogočilo odlično šolanje in široko izobrazbo. Življenje in razmere v Argentini so ga čedalje bolj spodbujale, da je prebiral tudi knjige o politiki, udejstvoval pa se je že tudi v akcijah proti Peronu. Kasneje se je odločil za študij medicine, ki pa ga je zaradi potovanja po Latinski Ameriki prekinil. Socialna stiska prebivalstva ga je na teh potovanjih dodobra pretresla obenem pa oblikovala in utrdila njegovo prepričanje o nujnosti sprememb. Po vrnitvi je diplomiral in se nato ponovno podal na potovanje. Odločilno pa je bilo srečanje s Fidelom Castrom leta 1953 v Mehiki. Guevara se je pridružil njegovemu revolucionarnemu jedru, sodeloval v pripravah na revolucijo na Kubi, leta 1956 je bil v napadu tudi hudo ranjen.

Leta 1959 je v kubanski revoluciji poveljeval tamkajšnjim enotam in močno pripomogel k zrušitvi diktature Fulgencia Batiste. V tej skupini je dobil tudi vzdevek Che, oznako s katero v Mehiki poimenujejo Argentince, od takrat pa se je z njim podpisoval celo na nekaterih uradnih listinah. V boju je Guevara pokazal izjemno krutost pri usmrtitvah izdajalcev in dezerterjev, ki je danes bolj ali manj spregledana. Kubanska diaspora s Floride ga še dandanes poskuša prikazati za neusmiljenega klavca, ki je uničil kubansko gospodarstvo, eno najbolj cvetočih v Latinski Ameriki.

Kasneje je postal celo kubanski minister za industrijo in predsednik tamkajšnje narodne banke, zastopal Kubo na zasedanjih Združenih narodov in drugih srečanjih, a je leta 1965 opustil vse funkcije in se spet posvetil revolucionarnemu boju. Po domnevnem sporu s Castrom zaradi pretesne navezave s Sovjetsko zvezo, je Kubo zapustil in se vrnil med gverilce. Svoji ideji o izboljšanju sveta je bil zvest in se v kratkem življenju osebno ni okoriščal s pridobljenim. Bil je prepričan, da bo revolucija, ki se bo začela v državah tretjega sveta, na koncu zavladala svetu. Najprej je poskušal celo v Kongu in nato v Boliviji.

Tržna znamka boljšega sveta

Chejev vpliv je zbudil pozornost zahoda, še posebej ZDA, ki so finančno in logistično pomočjo podprli lov bolivijske vojske na „El comandanteja“. Cia je namreč menila, da bi njegova likvidacija odvzela sapo valu revolucije, ki se je širil po Latinski Ameriki. Agenti so potrebovali celi dve leti, da so ga ujeli.

Svojega poslednjega pogovora s Chejem pred usmrtitvijo se spominja tudi njegov rabelj Mario Teran: »To je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Ko sem prišel do Cheja, je sedel na klopi. Ko me je videl, je dejal'Prišli ste me ubit.' Bil sem plah, brez odgovora sem spustil glavo. Nato me je vprašal: 'Kaj so povedali drugi?' Dejal sem mu, da niso povedali nič, in on je odgovoril: 'Bili so pravi junaki!' Nisem si drznil streljati. V tistem trenutku je bil Che v mojih očeh velik, zelo velik, ogromen. Oči so se mu močno svetile. Čutil sem, kako me prevzema, ko me je gledal nepremično, me je obšla slabost. Mislil sem, da bi mi Che z nenadnim gibom lahko odvzel orožje. 'Pomirite se,' mi je dejal, 'in dobro namerite. Ubili boste človeka!' Nato je stopil korak nazaj proti pragu, zaprl sem oči in izstrelil prvi rafal. Che je z razcefranimi nogami padel na tla, se zvil in močno krvavel. Prišel sem k sebi in izstrelil še drugi rafal, ki ga je zadel v roko, ramo in srce. Že je bil mrtev.«

Spomin na Che Guevaro živi še danes, njegova podoba pa se pojavlja tako na zidovih havanskih stavb kot na majicah najstnikov po vsem svetu. Njegovo delo posredno navdihuje tudi novi val latinskega socializma z venezuelskim in bolivijskim predsednikoma Hugom Chavezom in Evo Moralesom na čelu. ZDA, ki so zadnjih dvesto let aktivno nadzirale politična in ekonomska gibanja v regiji, na jugu še nikoli niso imele tako malo vpliva.

Znamenita fotografija El comandanteja ostaja tako simbol upora in boja za pravičnejši svet kot tudi tržna znamka globalnega kapitala, ki z njegovo podobo na izdelkih želi pritegniti kupce. Chejeva ikona je postala žrtev lastnega boja.

Slovesno ob obletnici

V več državah Srednje in Južne Amerike so že v ponedeljek obeležili obletnico. Osrednja slovesnost je potekala v kubanskem mestu Santa Clara, 300 kilometrov jugovzhodno od prestolnice Havana, kjer je Che Guevara leta 1958 vodil ključno bitko kubanske revolucije. Slovesnost je vodil Raul Castro na pripreditvi pa so prebrali tudi poslanico predsednika Fidela Castra.

V Venezueli so počastili spomin na revolucionarja z odkritjem spomenika Che
Guevare na 4000 metrov visoki gori Pico del Aguila.