Playboy, kultna revija za moške: Hef, punce in seks

»Nage babe in hudi intervjuji, ne nujno v tem vrstnem redu« – to je verjetno eden od mogočih odgovorov, če bi vam kdo postavil vprašanje o tem, kako bi na kratko označili ameriško revijo Playboy. Kultna revija za moške, ki jo je decembra leta 1953 v Chicagu ustanovil takrat sedemindvajsetletni Hugh Hefner, je tako rekoč takoj po izidu – na naslovnici in v sredini prve številke je bila kot po naključju tako imenovana »Playboyeva zajčica« oziroma dekle meseca, dvaindvajsetletna Marilyn Monroe – postala razvpita globalna blagovna znamka in hkrati zanimiv fenomen, ki je k taki ali drugačni interpretaciji klical trume najrazličnejših poklicanih in nepoklicanih in tako prek ovinka svetu razkazoval podobo puritanske »dežele svobodnih« alias »največje demokracije na svetu«.

Na naslovnici prve številke, ki jo je nekdanji pisec reklamnih tekstov za revijo Esquire naredil kar na kuhinjskem pultu svojega stanovanja, ni bilo datuma, saj lastnik in urednik ni bil čisto prepričan, da bo naslednja številka sploh izšla, fotografije Marilyn Monroe pa je Hefner za petsto zelencev odkupil od nekega chicaškega podjetja, ki je prodajalo koledarje, objavil pa jih je brez igralkinega dovoljenja. Seveda je naslednji Playboy izšel, »Hef« si je s prodanimi več kot petdeset tisoč izvodi prve številke lahko zlahka privoščil nadaljevanje svoje čisto posebne zgodbe o uspehu, prav tako ni bilo nobenih težav s pridobivanjem modelov, MM so od igralk na primer sledile Brigitte Bardot, Ursula Andress, Sophia Loren, Elizabeth Taylor, Zsa Zsa Gabor, Bettie Page, Raquel Welch, Kim Novak, Vanessa Redgrave, Bo Derek, Kim Basinger, Madonna, Cindy Crawford, Farrah Fawcett, Jane Fonda, Sharon Stone, Melanie Griffith, Nastassja Kinski in mnoge druge.

Ob koncu leta 1999 je uredništvo Playboya izbralo najbolj seksi žensko dvajsetega stoletja – izbrali so Marilyn Monroe. Veliko kasneje je igralka Jessica Alba pokazala, kako se tej stvari streže drugače: ker so njeno fotografijo brez njenega privoljenja objavili na naslovnici marčne številke leta 2006, je Playboyu zagrozila z odškodninsko tožbo, češ da je objava zavajala bralce in jim dala misliti, da se je na notranjih straneh povsem razgalila – dosegla je, da se ji je gospod Hugh M. Hefner javno opravičil. Ameriški viri pogosto navajajo, da se je konec petdesetih let vsak mesec prodalo po milijon izvodov Playboya – in da bi proslavil ta silni dosežek, je Hefner, guru »zdrave heteroseksualnosti«, takrat v Illinoisu priredil še danes znameniti Playboyev festival džeza.

Hefnerju je z revijo seveda šlo za inavguracijo posebnega življenjskega sloga, ki na prvi in tudi na drugi pogled spominja na svet punce Barbie: v Playboylandiji je večina žensk svetlolasa, veliko jih je nadpovprečno obdarjenih in skoraj vse se lahko pohvalijo z večno porjavelostjo in brezhibnim nasmehom, uglajeni žrebci pa jih od ene fantastične vile do druge prevažajo v ferrarijih, maseratijih, porschejih ali največje zavisti vrednih ameriških avtomobilskih dosežkih, med mondenimi letovišči – saj je svet urejen tako, da se venomer seliš od enega luksuznega tropskega raja do drugega in delaš vmes skoke v svetovne metropole – pa je kajpak smiselno uporabiti zasebnega reaktivca. Ni težko, ob kozarčku nagajivo mehurčkastega cristala ali dom pérignona čas hitro mine, pogledaš na svojega patek philippa ali rolexa in že je čas za pristanek. Mentaliteta potrošništva, svobodne spolnosti (ki je bila svobodna precej v narekovajih), seksizma, mačizma in stremljenja po finančnem uspehu, ki jo je kupcem vsiljeval Playboy, je seveda naletela na najrazličnejše kritike.

Med feminističnimi je ostala v spominu formulacija avstralske pisateljice Germaine Greer, da Playboy bralcem sugerira »iluzijo, da se petdesetletnikom spodobi nabrisovati petnajstletna dekleta in jih prikazovati kot potrošno blago«. Mnenje Hugha Hefnerja je slišati zelo skromno: pred časom je medijem zaupal, da so v zgodovini človeštva najpomembnejši trije mejniki: izum ognja, izum kolesa in začetek izhajanja Playboya.

Sčasoma se je Hefnerjev imperij razširil, prodana naklada milijon izvodov s konca petdesetih je bila sredi šestdesetih že pri petih milijonih izvodov, čez dve desetletji, konec sedemdesetih – po recesijskemu udarcu in konkurenci revije Penthouse – pa se je s poltretjega milijona spet dvignila na več kot sedem milijonov –, džezovskemu festivalu so sledila odprtja Playboyevih klubov, letoviških središč, hotelov in igralnic, odprl je modno agencijo, založbo, sledila sta Playboyevo televizijsko in filmsko podjetje in diskografska hiša, prodaja tisoč in enega izdelka z logotipom zajčka in sploh oh in ah, vendar pa je ob kasnejših težavah Hefner, ki se je pred leti javno optimistično pridušal, da bo spolno aktiven do stotega leta, za vodenje podjetja najel menedžerja Dericka Danielsa, ki je ukazal zapreti vse neprofitne klube, hotele, diskografske in filmske hiše in odpustil precej zaposlenih. Eden od nenavadnih Hefnerjevih domislekov v veselih šestdesetih letih je bila ponudba, da lahko duhovniki Playboy naročijo s petindvajsetodstotnim popustom, naletela pa je na ogorčenje semeniščnikov. Hef se je – dober, kot je – usmilil tudi njih.

Že na začetku je bilo Hefnerju več kot jasno, da mora biti vsebina revije »močna«; bil je prvi, ki je z velikim zamahom preveril in potrdil mnenje, da revijo prodajajo fotografije povsem ali delno razgaljenih mladenk, a slikovnemu delu (ki je moškim po svetu vsiljeval in še delno vsiljuje podobo standardno retuširanega oziroma fotošopiranega spolnega objekta z videzom in merami, ki jih je kot idealne določil gospod Hefner) je po začetni fazi kupovanja že objavljenih člankov iz ameriškega tiska sčasoma dodal ekskluzivne in vrhunsko napisane ter dobro plačane vsebine, na začetku šestdesetih let predvsem institucijo »odkritega intervjuja«.

Seznam Playboyevih intervjuvancev je zvezdniški, da bolj ne bi mogel biti, od mojstrov peresa so se povabilu za izčrpen in pogosto precej agresivno voden pogovor na primer odzvali Vladimir Nabokov, Truman Capote, Jean-Paul Sartre, Allen Ginsberg, Henry Miller, Jean Genét, Ray Bradbury, Gabriel García Márquez, Saul Bellow, Anthony Burgess, Salman Rushdie, Arthur C. Clarke, Kurt Vonnegut, Stephen King, od vseh drugih marsikdo, od Salvadorja Dalija, Bertranda Russella, Martina Luthra Kinga ml., Stephena Hawkinga, Fidela Castra in Marshalla McLuhana do Milesa Davisa, Marlona Branda, Johna Lennona in Yoko Ono, Franka Zappe, Jimmyja Carterja, Franka Gehryja, Steva Jobsa, Billa Gatesa, Seana Conneryja in Roberta De Nira.

Med uglednimi sodelavci revije so bili tudi pisatelji in pisateljice John Steinbeck, John Cheever, Doris Lessing, Joyce Carol Oates, P. G. Wodehouse, Margaret Attwood, W. Somerset Maugham, Ray Bradbury, Gore Vidal, John Updike, Michael Crichton, Nadine Gordimer, John LeCarre, Irwin Shaw, Arthur Koestler, Isaac Bashevis Singer, Bernard Malamud, Ian Fleming, Woody Allen, John Irving in Alex Haley.

Playboy, ki ga je kot direktorica po očetu nasledila Christie Hefner (pred dvema letoma in pol se je položaju, ki ga je prevzela leta 1988, odrekla), poleg »matične« revije izdaja še sedemindvajset mednarodnih tiskanih in spletnih izdaj; za nekatere veljajo manj običajna pravila: v japonskem Playboyu se na fotografijah mladenk nikakor ne smejo pojaviti sramne dlake, v mehiški pa je dovoljena ena in samo ena razgaljena dojka na stran. Katera ženska se je največkrat pojavila na naslovnici Playboya? Pamela Anderson, enajstkrat.

Med mednarodnimi izdajami Playboya je okroglo desetletje tudi slovenska – med doslejšnjimi intervjuvanci v slovenskem Playboyu so bili v teh desetih letih med drugimi Milena Zupančič, Boris Cavazza, Boštjan Hladnik, Slavko Avsenik, Mitja Rotovnik, Jani Kovačič, Boris Podrecca, Peter Božič, Polde Bibič, Vlado Kreslin, Tomo Križnar, Tone Partljič, Desa Muck, Matjaž Javšnik, Radko Polič - Rac, Peter Lovšin, Joco Žnidaršič, Zoran Predin, Manca Košir, Janez Rugelj, Zlatko in Jernej Šugman, Metod Pevec, Miha Mazzini in mnogi drugi znani Slovenci.

Jubilejna številka ob desetletnici izhajanja slovenskega Playboya bo izšla jutri, na naslovnici revije in na njeni sredini bo ista slovenska diva kot pred desetimi leti v prvi številki Playboya, Tina Gorenjak, obletniška številka pa prinaša tudi izbor najboljšega, kar se je v zadnjih desetih letih po mnenju sodelavcev zgodilo v svetu filma, glasbe, knjig, kulinarike, motociklizma, avtomobilizma in urarstva.