Tiskane izdaje
»Diktator z vzhoda ni mogel uničiti naše ladjedelnice. Danes imajo karte v rokah bruseljski birokrati,« so nezadovoljni delavci zapisali na transparent, obešen ob jekleni ograji. Protest je usmerjen proti EU, ki je več let vodila postopke pri poljski vladi, ker da je ladjedelnici (nekonkurenčni v boju z azijskimi tekmeci) namenila četrt milijarde evrov subvencij in poroštev. Pomoč države so poleti v Bruslju le odobrili, a ladjedelnica, ki ima že tako samo še 2200 zaposlenih, prešla pa je v last ukrajinskih tajkunov, bo po drugi strani morala nerentabilno proizvodnjo še zmanjšati in odpustiti nekaj sto ljudi. Od nekdanjih 450 hektarov velike ladjedelnice, kjer so izdelali trideset ladij na leto, ni več ostalo veliko.
Poti, po katerih smo se peljali s starinskim rdečim avtobusom, kakršni so nekoč vozili po Gdansku, so bile polne lukenj ali zaraščene. Velik objekt, v katerem so nekdaj izdelovali podmornice je, napol podrt. Spomeniško zavarovane, več kakor sto let stare stavbe propadajo. Na vseh straneh je zarjavela infrastruktura, tone železja in visoko nad glavami na stavbah kakšen obledeli napis Solidarnost. Le na zidu, ki ga je Lech Walensa avgusta 1980 preskočil, ko se je pridružil nezadovoljnim delavcem - njega so štiri leta prej vrgli iz službe -, so postavljene razmeroma nove spominske plošče.
Med privatizacijo so danski in ameriško-poljski investitorji kupili večji del zemljišč in nekdanjih objektov ladjedelnice. Tam občasno prirejajo velike koncerte (konec avgusta je, denimo, nastopil Ennio Morricone), naložbeniki pa nameravajo zgraditi bleščeči Young City (Młode miasto), ki bo sodoben stanovanjsko-poslovno-trgovski kompleks. Ob vodi, med obnovljenimi starimi ladjedelniški stavbami, naj bi zrasli nebotičniki, zgrajene bodo marine, menda bodo odprli velik trgovinski center ... Danes v zapuščenih objektih manjša podjetja naredijo kvečjemu kakšno jahto ali jadrnico. O velikih načrtih, ki naj bi bili uresničeni v treh letih, pa ni niti sledu.
Grzegorz Klaman pred urejeno nekdanjo ladjedelniško stavbo, v kateri deluje njegov alternativni inštitut za kulturo Otok, ni skrival nezadovoljstva nad načrti naložbenikov. Sam bi v edinstveno arhitekturo in podobo nekdanjih objektov zgodovinske ladjedelnice vključil veliko več kakor zgolj stanovanja in posel. Stari avtobus, ki vozi po širjavah ladjedelnice, je Klamanov projekt. Čeprav se je neka druga umetniška kolonija že morala izseliti, ima njegov inštitut urejen najemniški status in ob pomoči EU redno predstavlja sodobno umetnost. In glede prihodnje podobe območja si prizadeva za čim večjo vlogo umetnosti.
»Naš cilj je z umetniškimi sredstvi komentirati in prikazati zgodovino, tudi Solidarnost,« je pojasnil petdesetletni umetnik. Mesto se za območje nekdanje ladjedelnice ni zanimalo. To, da je v njem še vedno veliko duha ljudi, ki so se po vojni preselili v Gdansk (pred vojno je bilo več kot devetdeset odstotkov prebivalcev Nemcev) s kmečkih območij na vzhodu, menda precej vpliva na razmišljanje o načrtih. »Želimo si, da bi ob vodi v Young Cityju nastala sodobna arhitektura, kakršne v Gdansku sploh ni, a bojim se, da naša družba ni dovolj ozaveščena glede tega. Umetnosti kakor da ne potrebujemo.«
Slikarka Joanna Maltanska, ki živi v enem od nekdanjih ladjedelniških objektov in ima v njem tudi atelje, pa je prepričana, da bi prebivalci Gdanska, ki se lahko pohvali z bogato tradicijo in civilizacijsko dediščino, morali soodločati, kakšno bo videti območje v ključnem delu mesta, saj Gdansk niso samo znamenitosti v starem jedru. »Na srečo je gospodarska kriza ustavila načrte za gradnjo velikih trgovskih središč. Ti uničijo vse življenje v četrtih, kjer jih postavijo,« je pojasnila Maltanska. Najbolj črn scenarij pa bi bil, če bi iz načrtovanega živahnega mesta mladih nastalo dolgočasno mesto bogatih.
Tudi Andreas Kaspierski, ki po Gdansku vodi turistične skupine v nemškem jeziku, je prepričan, da bi morali ladjedelnico in Solidarnost povezati z identiteto obmorskega mesta, ki ne more biti ponosno zgolj na obnovljeno in slikovito staro jedro. »Ljudje, ki so po vojni prišli s podeželja, niso imeli občutka za mesto in so se v njem počutili tuje. Imeli smo eno od najvišjih stopenj nepismenosti. Šele leta 1980, s Solidarnostjo, so se prebivalci začeli identificirati z mestom, po koncu komunizma pa laže sprejemajo dejstvo, da je bil Gdansk nekoč nemški,« je povedal Kaspierski, eden od pripadnikov majhne nemške manjšine v nekdanjem hanzeatskem mestu.
