Tiskane izdaje
No, prav tako sem se prepričala, da je zakon iz popolne ljubezni luksuz, pogosto nedopusten v družbi z nizkim standardom in šibko socialno varnostjo. In kako je ljudem treba verjeti, da se v nekoga zaljubijo, tudi ko ga dejansko izberejo s pragmatičnim zbiranjem plusov in minusov. Merila privlačnosti se vedno znova kažejo kot relativna, spremenljiva in pogosto v skladu s tistim, kar zamolčimo: družbeno-materialno embalažo, v kateri je zavita izbrana čudovita duša.
Ko v pomladnih dneh kolesarim ob poljih sivke, nasadih magnolij in cvetovih sadnih dreves in se neprvič čudim parom, ki se v naravnem kiču postavljajo pred fotografske objektive in ovekovečajo sklenitev zakonske zveze, ne morem mimo misli britanskega kolega, ki dela v Hongkongu - da se pri Kitajkah zanimanje za zahodnjake zmanjšuje.
Dvajset plač
Maj je čas porok in pari, mimo katerih se vozim, so si vsi zelo podobni. Ona v dolgi obleki, razgaljenih ramen in s prozorno tančico čez obraz, on najpogosteje v beli obleki z metuljčkom in v srajci s črnimi gumbi. Fotografirajo jih mojstri iz brezštevilnih studiev, specializiranih za poročne fotografije. Za niz večjih ali manjših fotografij dvojne sreče (shuang-xi je izraz za poroko) par zapravi najmanj 10.000 juanov (1500 dolarjev). No, ko se dva vzameta, se na Kitajskem ne spodobi varčevati in povprečno za svatbo namenijo 18.500 dolarjev, kar je enako 20 povprečnim mesečnim plačam.
Več kot deset milijonov Kitajcev vsako leto stopi v zakon (uradna statistika je izračunala, da se za ta biznisporabi 220 milijard dolarjev, kar je 13,36 odstotka bruto družbenega proizvoda), in čeprav se največ parov poroči prostovoljno, smernice kažejo, da vsi še zdaleč ne sledijo izključno srcu ter da sta socialni in ekonomski vidik zelo visoko na lestvici ob sicer osvobojeni romantiki. Potem ko se poročijo, Kitajci na prvo mesto postavijo varčevanje.
Ko sem bila pred več kot tridesetimi leti študentka v Šanghaju, so bili med dekleti najpopularnejši pripadniki Narodnoosvobodilne vojske. Nato so bili cenjeni intelektualci, šele mnogo pozneje so se v ospredje prebili zasebniki, obrtniki.
Zmanjšanje zanimanja za zahodnjake
Že prva leta po tistem, ko se je Kitajska odprla svetu, se je zdel zakon s tujcem zelo privlačna, a hkrati zapletena možnost. Za takšno zvezo so bila potrebna dovoljenja partijskih organov, policije in varnostnih služb. S popuščanjem strogosti sredi devetdesetih let so postali mešani pari povsem običajni. Lani jih je bilo menda 400.000 in padca ni bilo pričakovati, potem pa je izbruhnila globalna finančna kriza. Trhlost zahodnih ekonomij je s čarobno paličico zmanjšala privlačnost zahodnih moških v očeh Kitajk. Internetne družbe za sklepanje zvez so ugotovile padec zanimanja Kitajk (ki so partnerja iskale na ta način) za tujce z 42 na 16 odstotkov.
V Hongkongu se zanimanje za tujce zmanjšuje vse od prenosa suverenosti na Peking. Na celini je to novejši pojav in nanj neposredno vplivajo novice o kreditni krizi, zapiranju delovnih mest in verižnih bankrotih na zahodu. Ljubezen trpi zaradi tolikšne negotovosti; tem bolj, ker se, v nasprotju z mnogimi razvitimi državami, kjer se srednji razred krči in siromaši, na Kitajskem povečuje in postaja bogatejši.
Še eden od vzrokov, da se Kitajke obračajo k svojim rojakom, bi lahko bila izjemno široka izbira. Zaradi nadzora rojstev in možnosti splavov tudi v sorazmerno pozni nosečnosti ima država, kot pravijo demografi, 32 milijonov otrok moškega spola več kot ženskega in nihče ne more z gotovostjo zatrditi, s kom bo ob tem velikem nesorazmerju tolikšna vojska moških ustvarila družino. Povedna zgodba: ko je neki nov kitajski bogataš prišel na švedsko veleposlaništvo po vizum in so ga uslužbenci vprašali, zakaj želi potovati v Skandinavijo, jim je z najresnejšim obrazom odgovoril: »Da si kupim plavolasko!«
Iz tiskane izdaje Nedela
