Tiskane izdaje
V naslednjih mesecih se je po spletnih forumih veliko pisalo o pomenu nove besede. Pod vtisom neuspešno podeljene plakete so si predstavljali, da šalabajzer pomeni nekako isto kot »brezveznik, diletant, šarlatan, nesposobnež«. Ti pomeni naj bi se razvili iz domnevnega »nekdo, ki mu lahko rečeš kar koli, pa se bo vse odbilo od njega, zato se ne bo nikoli ničesar naučil ali zapomnil«, ta pa iz prvotnega »odbojnik zvoka«. Besedo naj bi namreč prevzeli iz nemške Schallabweiser, ki pomeni prav to, in je zloženka iz Schall »zvok« ter izpeljanke iz abweisen »odbiti«. Tako se o pomenu in etimologiji obravnavane besede podučimo na slovenskih spletnih forumih.
Navedeni zaključki so vsekakor bistroumni in na prvi pogled delujejo prepričljivo, vendar so filologija (tudi najnovejšega obdobja), leksikologija in etimologija znanosti s svojimi zakonitostmi, svojimi metodami in svojimi orodji, ne pa zgolj verjetno ali celo všečno razmišljanje. Če hočemo ugotoviti, kaj naša beseda šalabajzer zares pomeni, moramo analizirati njeno rabo v času, preden je postala politično orodje, torej pred decembrom 2009, in v okoljih, ki jih ni okužil decembrski politični dogodek.
Iz zapisov, ki jih najdemo na spletnih forumih, nastalih pred decembrom 2009, najdemo trditve »Šalabajzer je človek, ki se rad šali«, »To je slabšalni izraz za osebo ki počne nekaj slabo in neprofesionalno, ponavadi na svojem delovnem mestu«, »Mi rečemo šalabajzar tistemu, ki vse naredi samo na pol in še to površno. Primer: Ne najemaj tega zidarja, ker je šalabajzar«. V letošnjih nespolitiziranih okoljih jo najdemo npr. v povedih »Jonas Ž. in Sebastian Cavazza sta potrdila, da spadata v elitno družbo šalabajzerjev, ki bodo gostovali na Notpadu lajv« in »Lado je carski šalabajzer in velik zajebant«.
Na spletu si lahko preberemo celo (resda bolj klavrn) poskus slovarske obdelave te besede, ki vsebuje razlago »oseba, ki počne svoje delo s smislom za humor« in ponazarjalno gradivo Keramičar položi kopalniške ploščice postrani, ker se mu to zdi smešno. Šalabajzer. Iz navedenega sklenemo, da je prvi pomen besede šalabajzer »kdor se rad šali, draži koga, se norčuje iz koga«, drugi pa »kdor svojega dela ne opravlja vestno, strokovno«, tj. »nezanesljiv, nestrokoven delavec ali obrtnik«. Prvi pomen ustreza prvemu pomenu besede zafrkant, drugi pa nekako prvemu pomenu besede šušmar. Šalabajzer vse pogosteje pomeni človeka, za katerega veljata obe oznaki hkrati, označuje torej človeka, ki svojega delovnega mesta ne jemlje resno, se na delovnem mestu zafrkava, tako da njegovo ravnanje škodi uporabniku njegovih storitev.
Če bi bila beseda šalabajzer nemška izposojenka, bi pričakovali, (1) da bi beseda tudi v slovenščini vsaj prvotno obdržala izvorni nemški naglas, da bi se torej glasila šálábajzer ali celo šálábvajzer, kvečjemu bi izgubila drugi naglas in bi se glasila šálabajzer oz. šálabvajzer, (2) da bi se pri nas ohranil izvirni nemški pomen »odbojnik zvoka«, iz katerega naj bi se razvila zdajšnja pomena, ali (3) da bi že nemška predloga Schallabweiser vsaj v nemškem slengu označevala tudi človeka z ustreznimi lastnostmi. Nobenega od naštetih pričakovanj ni mogoče potrditi: naša beseda ima naglas na predzadnjem zlogu, torej šalabájzer, označuje zgolj človeka z določenimi lastnostmi, ne pa tudi »odbojnik zvoka«; redko rabljena nemška beseda Schallabweiser, ki niti v slengu ne more označevati človeka, pa ima samo strogo tehnični pomen »odbojnik zvoka«.
Iz naglasoslovnih in pomenoslovnih razlogov je torej izvajanje slovenske besede šalabájzer iz nemške Schallabweiser nevzdržno, etimološki salto mortale, in zato gotovo napačno. Naši besedi moramo poiskati izvor v jeziku, v katerem se uporablja v takem ali zelo podobnem pomenu kot pri nas, in v katerem je pomensko motivirana, tvorjena z znanimi besedotvornimi sredstvi iz ustrezne podstave. Uporaben namig najdemo v spletnem zapisu, objavljenem 9. maja 2009: »Ta beseda prihaja z Balkana in jo pri nas uveljavljata Lado [Bizovičar, op. M. S.] in Jurij [Zrnec, op. M. S.]«.
Res je tako. Ustrezno predlogo najdemo v slovarju srbskega slenga, ki ga je napisal Boris Hlebec. Tam piše, da je šalabajzer »človek, ki se rad norčuje, zafrkava« in »brezdelnež, delomrznež«. Beseda je izpeljana iz srbskega slengovskega glagola šalabajzati se, ki pomeni »norčevati se, zafrkavati se«, ta pa je z ekspresivnim pristopom glasu j pred z nastal iz že v starejšem srbskem jeziku znanega šalabazati »potepati se, pohajkovati«. Srbski glagol šalabazati imajo za ekspresivno tvorjenko iz besede šala, ki ima v srbščini približno enak pomen kot v slovenščini. Izvorno srbski šalabajzer je torej prvotno »človek, ki pohajkuje brez dela in se pri tem rad norčuje, zafrkava«. Slovenci smo besedo prevzeli iz srbskega slenga in pri izposoji tisti del pomena, ki se nanaša na balkansko brezdelnost, zamenjali z našo, alpsko vrednoto, namreč delom, delovnim mestom, službo, zato beseda v slovenščini razvija pomen »človek, ki se zafrkava na delovnem mestu«.
Kakor koli se obrneš, imaš r.. zadaj. Zaman je ves trud, da bi našim neangleškim slengovskim besedam pripisali srednjeevropski izvor, saj te po moderniziranih in ustaljenih subkulturnih poteh, prek televizijskih kanalov, sobivanja v urbanih soseskah, silvestrovanj v Beogradu, obiskov balkanskih trobentaških festivalov, pleskavicijad in podobnih žurov še vedno prihajajo z racionalno tako težko doumljivega in zato za mnoge tako privlačnega Balkana.
