Tiskane izdaje
Mali italijanski hrt, piccolo levriero italiano, je na prostem kot živo srebro - živahen, hiter in nenehno v gibanju. Povsem drugačen je v zavetju svojega doma, kjer prevladajo njegova umirjenost in nežnost, pripravljenost na ljubkovanje ter lenarjenje na toplem. Zmožen je neštetih presenečenj, njegov izzivalni zunanji videz pa je redko prezrt, saj le malokoga ne vznemiri.
Mali italijanski hrt izvira iz starega Egipta in klasične Grčije, v Evropo so ga pripeljali feničanski trgovci. V Italijo so prvi psi prispeli v začetku 5. stoletja pred našim štetjem. Največji razvoj in razcvet pasme se je zgodil v času renesanse po plemiških hišah in dvorih Italije, Španije in Francije. Dandanes ga lahko srečujemo kot psa spremljevalca po vsem svetu, nekaj ljubiteljev najdemo tudi v Sloveniji. Med njimi je Lea Borštner iz Celja, ki svoje življenje deli s štiriletnima psičkama, pripeljanima iz Nizozemske, Isabello in Sorajo.
Mali italijanski hrt je ohranil svojo prvotno obliko in tipične značajske lastnosti. Zasluge za to imajo vzreditelji, ki so s skrbno selekcijo skrbeli, da so vsi pripadniki pasme ustrezali standardu. Dosledno so izločevali osebke z morebitnimi genetskimi napakami ter tako zagotovili, da je pasma na splošno zelo zdrava in brez dednih hib. Življenjska doba teh psov je zato zelo visoka - doseže namreč tudi 18 let. »Paziti je treba le pri tankih in nežnih kosteh nog mladičev,« pravi Lea in doda, da jih zaradi njihove krhkosti ne puščamo samih v družbi otrok, saj bi jih ti lahko nehote poškodovali. »Drugače se dobro razumejo z malčki, izogibajo se jim le, ko so pregrobi in preglasni.«
Hitri tekači
Male italijanske hrte uvrščamo v 10. skupino FCA, že v prvem standardu s 30. marca 1992 pa je navedeno, da so to majhni, nežno grajeni psi s plečno višino med 32 in 38 cm in največjo težo do pet kilogramov. Visokonog pes kvadratičnega telesa ima nizko nastavljen in na koncu narahlo zavit rep (pogosto ga spodvije pod telo), dolgo glavo, ki se stožčasto zoži v priostren gobec, temen smrček, suh vrat, majhna, visoko nošena uhlja s padajočima konicama. Kratka, svilnata dlako je lahko črna, siva, skrilasta in rjavkasto rumena oziroma rumena v vseh odtenkih. Belo obarvana je dovoljena le na prsih in šapah.
S svojimi značajskimi lastnostmi izpolnjuje želje ljubiteljev psov, ki želijo imeti ob sebi prilagodljivega in sproščenega štirinožca, dokaj previdnega in pohlevnega. Je zelo inteligenten, temperamenten, pozoren in vedno pripravljen na akcijo, a še vedno je ohranil delček svoje preteklosti, ki se kaže v potrebi po ljubkovanju in razvajanju. Udobje je namreč užival že v času egipčanskih faraonov, pri katerih je bil izredno cenjen in spoštovan, podelili so mu posebno mesto, kakršno so si zaslužili le redki kosmatinci. Spremljal pa ni le faraonov, temveč tudi rimske cesarje in evropske kralje in kraljice. Zaradi svoje konstitucije in karakterja ni bil primeren za življenje zunaj, temveč zgolj za bivanje skupaj s človekom. To velja še danes, zato ga moramo imeti v stanovanju ali hiši. Skrbniku bo tam zvedavo sledil, tudi v kopalnico, zahteval bo pozornost v vseh okoliščinah in se z veseljem odrekel sprehodu, če bo zunaj deževalo. Zanj velja, da potrebuje družbo, mehko ležišče, dvignjeno od tal (saj zelo rad opazuje okolico z določene višine, še najraje zaspi v lastnikovi postelji), kotiček za svoj mir, primerno prehrano, malo nege in debel plašček, ki ga bo obranil hladu v zimskih dneh.
Njegovo mesto lovca na zajce je prevzela vloga idealnega družinskega člana, primernega za razstave, tek čez drn in strn, učenje agilityja, rally obediencea, plesa s psom, prav tako za terapijo za ljudmi. Zanimivo je, da so samci pogosto laže vodljivi kot samičke, ki so bolj neodvisne in včasih tudi samosvoje. Samčki so prav tako veliko bolj crkljivi in laže učljivi. »Po najinih izkušnjah so učljive tudi psičke, saj sta Isabella in Soraja brez obiska pasje šole do enega leta starosti obvladali vsa povelja za normalno sožitje z družino, prav tako sta vodljivi brez povodcev. Sta zelo poslušni in ubogljivi, manjka jima samo še to, da bi govorili,« razloži sogovornica, ki svoji psički obožuje od trenutka, ko sta prestopili prag stanovanja. »Ker ima mož alergijo na dlako, sem iskala manjšo in kratkodlako pasmo. Pri teh psih dlaka skoraj ne izpada in nima nobenega vonja, prav tako ni potrebno kopanje, saj je pes vedno čist. Pasma se nama je prikupila zaradi milega videza, pa tudi zato, ker se lahko iz scrkljančka spremeni v izredno agilnega in športnega psa, saj je najhitrejši med pritlikavimi psi.« Pri treniranju teka dosegajo namreč hitrost tudi do 44 km/h. »Sta kot popolna družinska člana, dan se začne in konča z njima, življenja brez njiju si ne predstavljava več,« ob koncu pogovora pove Celjanka, skrbnica dveh ljubečih psičk, ki zelo radi dajeta ljudem poljubčke in grizeta nos tistega, ki jima to dovoli.
Iz Delove priloge Deloindom.
