Tiskane izdaje
Ko se zakopljemo v arhive, najdemo v reviji Jana iz leta 1976 tale zapis: »Pred petimi leti (tj. leta 1971) je meseca avgusta sprevodnik na Jesenicah našel v stranišču mednarodnega vlaka šest do osem let staro gluhonemo deklico. Zdaj je v domu Malči Beličeve v Ljubljani. Ugotovili so le to, da ji je ime Đovana. O njenih starših ni sledu ...« Tudi za Đovano se je mnogo let kasneje izgubila vsaka sled. Bila bi le še ena odvržena punčka, če bi je danes ne iskal 32-letni Marko, ki mu je ravno to dekle izgubljena mama.
Je edina, ki me je ljubila?
Carinik Georgij Sretenoski je bil tisti, ki je malo Đovano srečal na vlaku. »Takrat smo na mednarodnih vlakih z vzhoda našli ogromno otrok beguncev. Tja so jih najverjetneje dali starši sami. Brez dokumentov, brez vsega. Ni šlo za politične, temveč bolj ekonomske migracije. Deklica, o kateri govorite, je bila ali na vlaku Istanbul ali na Hellas Expressu, torej je prišla iz Turčije ali Grčije. Ampak če se prav spominjam, je šlo za vlak številka 410 iz Istanbula. Prihajal je iz smeri Iraka oziroma Irana. Dogodka se žal megleno spominjam. Punčka je bila gluhonema in zelo prestrašena, verjetno tudi zato, ker so se takrat še veliko bolj bali uniform. Nisem se mogel sporazumeti z njo, zato so prišli na pomoč učiteljica, ki prevaja jezik za gluhoneme, policija in nazadnje še socialna služba. Potem je nisem videl nikoli več.«
Po nekajletnem bivanju v Sloveniji je Đovana, menda 15-letna, rodila sina Marka in ga nato prostovoljno dala v posvojitev. Deček je rastel pri novih starših na drugem koncu Slovenije. In v tem življenjskem obdobju, ko je začel čutiti globoko izkoreninjenost od svoje preteklosti, se je v njem vzbudilo tudi veliko hrepenenje, da jo mora najti. Kjer koli je že, kamor koli je že šla. Po dolgih letih je prebiral njena pisma. Govorili so mu, da ga ni hotela. Danes se sprašuje, ali vendar ni bila edina, ki ga je ljubila.
Prisluhnite mi!
Vse te zgodbe ne bi poznali, če na naše uredništvo prejšnji teden ne bi prišlo pismo, v katerem nas je danes 32-letni Marko Struna prosil, naj mu pomagamo najti mamo. »Želim in upam, da bo moje pismo naletelo na odprta ušesa,« piše »ker me do sedaj nihče ni slišal ... Tega ne zdržim več ... Če je bilo res tako, kot govorijo, da me je kar pustila, kdo je potem pisal pisma, ki pa niso prišla dlje od Centra za socialno delo Jesenice. Odkril sem jih 16. junija letos, ko sem se po vsej mori, ki sem jo preživel, odločil poiskati svoje 'korenine', ker do takrat nisem vedel ničesar, razen tega, da me ni marala, da je bila grda ...«
Njegova izpoved je pretresljiva, bolečina, ki jo je izpisal, pa izraža veliko tragedijo življenja in strahoto bivanja v neizrečenosti. Tragična zgodba, tragična zgodba, so ponavljali vsi, s katerimi smo tudi neuradno imeli priložnost govoriti. Đovana, ki so ji nadeli priimek Rodič (in le približno določili datum rojstva), je 13. februarja 1978 rodila fanta z imenom Mauro Rodič. Oče neznan. Nekaj časa sta skupaj živela v rejniški družini v Negastrnu (pri Domžalah), od koder je Mauro Rodič odšel v posvojitev - in postal Marko Struna. Đovana pa - nihče ne ve.
Božo Pogačar, direktor Centra za socialno delo Jesenice, nam je zaupal, da je bil Marko posvojen v letu 1980. »Soglasje za posvojitev je podala njegova biološka mati takoj za tem, ko je dopolnila 18 let. Marko je bil dan najprej v rejništvo z namenom posvojitve v družino zakoncev Struna, po preteku enoletnega zakonskega roka od podaje soglasja matere pa je bil posvojen. Za postopek je bila takrat pristojna Skupnost socialnega skrbstva, Svet za varstvo družine.«
Posvojitelja Jožefa in Janez Struna že leto dni živita v grosupeljskem domu za starejše občane. Marka je ta par, brez svojih otrok, posvojil, ko mu je bilo dve leti. Đovane nista srečala nikoli, trdita. »Ne veva ničesar drugega o njej, le to, kar so nama povedali drugi. Midva sva le dala prošnjo za posvojitev otroka. Na voljo sva imela dojenčico iz Črne gore, na katero bi morala še čakati, ali fantka, to je bil Marko. Z gospo iz socialne službe smo se peljali v rejniško družino, kjer je bilo več otrok, in pokazala je na Marka. To je bilo tako - vzemi ali pusti. In sva ga vzela. Takrat je bilo s posvojitvami drugače, kot je danes. Le še podpišeš in je tvoj. O njegovi preteklosti sva vedela le to, da je nezakonski sin,« se spominja Jožefa.
Jokal je in bilo mi je hudo
Zgodba o tem, kako je potekalo Markovo življenje do danes, se razlikuje glede na to, kdo jo pripoveduje. Marko trdi, da je trpel, da so ga vzgajali kot rejenca, ne kot sina, grdega račka, tujca, ki so ga vsi imeli za pritepenca, da je čutil kesanje staršev, ker so ga vzeli k sebi. Zakonca Struna trdita drugače, in sicer da sta za Marka skrbela po najboljših močeh, vendar zdaj vidita, da ju v resnici ne sprejema za svoje starše. Zdi se, kot da se bolečina iz generacije v generacijo še bolj razrašča. Kaže se v stalnih medsebojnih prepirih, ki vodijo le v brezup in maščevanje.
Zakonca Struna na vprašanje, ali imata svojega posvojenca za sina - čeprav je Marko čutil drugače, prikimavata in dodajata: »Vedno sva ga imela rada. Zdaj pa pravi, da ni tako.« Kot poudarja Jožefa, sta ga ves čas spodbujala, da bi dokončal srednjo šolo, saj ga učenje ni preveč veselilo. Prve težave z njim so se začele sredi najstniških let, kar ni v osnovi nič nenavadnega, saj začne človek odraščati in odkrivati, kdo sploh je. »Prizadelo ga je, ker so ga otroci v osnovni šoli na Muljavi prepoznavali kot drugačnega, tujca, in so ga zato zbadali. Pri 15 letih je začel prvič kar naprej spraševati, kje je njegova mama, in naju hkrati zavračati. Povedali so mi, da lahko gre vprašat na Jesenice na njihov center za socialno delo, od koder je potem dobil pismo, da je njegova mama pogrešana. Jokal je in bilo mi je hudo. Pozneje smo slišali, da naj bi ga pred tem iskala, ko je bil še v prejšnji družini, vendar ji niso dovolili do njega. Ne vem, ali je bilo res tako,« pove Jožefa.
Upam, da se najdeva
Marko se je v letih svojega odraščanja nekako sprijaznil z dejstvom, da je bil nezaželen otrok. Tako so mi povedali, je rekel, in temu sem verjel. A ko je letos na jeseniškem centru prvič prijel v roke razglednico, ki mu jo je Đovana poslala z Ibize na naslov rejniške družine, kjer sta živela pred posvojitvijo (datum pošiljke je neznan) in od koder naj bi njo izgnali (kako je bilo, se natančno ne ve), so Marka oblile solze. Menda je Đovana nadlegovala rejnike, naj ji vrnejo sina, kar je menda zabeleženo tudi v arhivih na Jesenicah, pravi Marko, in citira pismo obupane rejnice, naslovljeno na CSD: »Hodi okoli hiše, grozi, da si bo porezala žile, če ji ne dam otroka. Tega ne zdržim več.« In ko potem odrasli Marko pokaže tudi svoja zapestja, nekdaj vidno ranjena, se izkaže vsa tragika bolečine, ki se kot gosta kri pretaka iz roda v rod, dokler eden v verigi aktivno ne spremeni pripovedi bolečine. Ali bo to Marko, še ni znano. Obupano pismo iskanja matere je njegov klic v sili, njegovo upanje, da je Đovano vendarle kdo kje še videl, jo pozna in jo bo potem lahko srečal tudi on. Ali bo potem njegovo življenje mirnejše in bo njegovo izjemno hrepenenje po ljubezni in prepričanju, da bi mu jo lahko dala le prava mati, uslišano, se prav tako ne ve. Jasno pa je, da mu upanja nihče ne sme vzeti. »Vzamem jo k sebi, pa če je klošarka,« pove pretresen, ko z novinarko nemirno stopa pred kmetijo, na kateri je odraščal. »Prekrasno je tukaj, povejte, da je,« ganjeno vpraša in nato hitro doda: »Upam, res upam, da je še vedno nekje tam zunaj, da se bova našla.«
