Tiskane izdaje
Pred dnevi je umrl Steve Irwin, znani naravoslovec, avtor številnih dokumentarcev na kanalih Discovery in Animal Planet. Zabodel ga je morski bič med snemanjem dokumentarnega filma o strupenih prebivalcih morja okrog avstralskih koralnih grebenov. Napad zanj bržčas ne bi bil usoden, usodno je bilo to, da ga je riba z repom zabodla naravnost v srce. Kaj lahko pomeni srečanje s to veliko in elegantno živaljo?
Danes poznamo približno 315 vrst skatov in večina jih živi v zmernih in tropskih morjih. Uvrščamo jih v osem družin, od katerih so ljudem najbolj nevarni prav morski biči. Spoznamo jih po sploščnem telesu in povečanih prsnih plavutih, ki se raztezajo od glave vzdolž trupa in ribam dajejo zaobljeno rombasto obliko. Rep imajo podaljšan, brez repne plavuti in bičasto oblikovan ter na bazi opremljen z eno ali dvema strupenima bodicama, ki jih uporabljajo za obrambo. Škržne odprtine in režasta usta so na spodnji strani telesa, na zgornji pa so dihalne odprtine, skozi katere lahko dihajo (črpajo vodo) med ležanjem na morskem dnu, kjer navadno preživijo večino časa in se tudi hranijo z mehkužci in raki. Med plavanjem mahajo z velikimi prsnimi plavutmi in dajejo vtis, kot da letijo po vodi. Zaradi elegantnega gibanja in navidezne nežne mirne narave so jih nekateri poimenovali celo morske mucke (pussycat of the sea). Pa je res tako?
Morski biči vsekakor niso agresivni, temveč so inteligentna bitja, ki delujejo zelo umirjeno in samozavestno. A to nas žal lahko zavede, saj je tako vedenje značilno za živali, ki so opremljene z zelo nevarnim in v milijonih let preizkušanim obrambnim mehanizmom – bodico, ki je lahko pri morskih bičih dolga do 38 cm in vsebuje močan strup.
Morske biče najpogosteje srečujemo v plitvinah, potapljači pa lahko nanje naletimo tudi na globinah od 30 do 60 metrov. Kopalcem se nesreče najpogosteje zgodijo, ko jih presenetimo in stopimo nanje, ribičem pa, ko jih poskušajo izvleči iz mreže ali pa zadete s harpuno potegniti v čolne. Ob ogroženosti ali s pritiskom stopala na hrbet izzovemo pri njih refleksno mahanje z repom navzgor in naprej. Ker je zelo silovito, nam pri tem lahko z ostro bodico povzročijo hude poškodbe. Običajno so podobne vbodu z mečem ali večjim nožem. Da bi bilo vse skupaj še huje, ima bodica zobce, ki so obrnjeni nazaj in se tako ob vlečenju kot ribiški trnek zataknejo v ranjeno tkivo in naredijo hude raztrganine. Ker se zobci radi tudi odlomijo, ostanejo kot tujek v rani. Odstranjevanje odlomljene bodice z zobci, ukrivljenimi nazaj, je zelo težavno in za žrtev zelo boleče. V večini primerov žal ne pride samo do mehanskih poškodb, temveč tudi do injiciranja nevarnega strupa v rano.
Za vse skate je značilno, da imajo podoben strup, ki vsebuje serotonin, 5-nuleotidaze in fosfodiesteraze. Zadnji komponenti sta encima, ki sta odgovorna za nekrotične učinke (razgrajevanje tkiva). Serotonin pa povzroča peklensko bolečino na mestu vboda. Če rana ostane neoskrbovana, se učinki strupa samo stopnjujejo. Kdor pri vbodu ne čutiti bolečine, se lahko šteje za tako srečnega, kakor bi dobil glavni zadetek na lotu, saj je to znak, da strup ni bil injiciran v telo in mu bo tako prihranjeno veliko trpljenja. Da ti napadi sploh niso redki, pove podatek, da jih je samo v južnem delu ZDA kakih 1500 na leto. V Kolumbiji, ker se jih domačini zelo bojijo, pa se zgodi 2000 napadov sladkovodnih bičev na leto. Doslej se jih je osem končalo s smrtjo in 23 z amputacijo spodnjega dela nog.
