Tiskane izdaje
Voditeljica poskusa pospravi pisalno mizo in kot po naključju ji pade svinčnik na tla. Kako se odzove 20-mesečni otrok? Ga bo pobral ali pustil ležati? S tem poskusom je lani raziskovalna skupina pod vodstvom harvardskega psihologa Felixa Warnekena poskušala preveriti, kako je mogoče vplivati na pripravljenost otrok, da pomagajo. Razdelili so jih na dve skupini. Malčkom iz prve so zmeraj, ko so pobrali svinčnik, podarili igračko, otrokom v drugi pa ničesar. Rezultat je bil prav presenetljiv: plačilo je zmanjšalo pripravljenost otrok, da bi pomagali. Razbilo je njihov naravni altruizem, komentira Süddeutsche Zeitung. »Otroci so sami po sebi pripravljeni pomagati,« je prepričan raziskovalec. »Kdor jih nagrajuje za to, da pomagajo, slabi njihovo notranjo voljo, da bi pomagali.«
Podobno trdi psiholog Edward Deci z univerze Rochester. V enem od svojih eksperimentov je nagradil otroke na primer za zlaganje sestavljanke, se pravi za nekaj, kar so tako ali tako imeli radi. Spet je plačilo učinkovalo destruktivno. Tisti otroci, ki so dobili za sestavljanje sladkarije, so hitreje izgubili veselje do igranja kot tisti, ki niso dobili nič. Mark Lepper, psiholog z univerze Stanford, je že pred nekaj leti opozoril, da je mogoče sposobnost otrok, da rešujejo miselne naloge, uničiti na čisto preprost način: s tem, da jim obljubimo nagrado.
Raziskovalci, kakršni so Warneken, Deci ali Lepper, ne zastopajo kakšnega oporečniškega stališča. Po podatkih psihologinje Nicole Baumann z univerze Trier že več kot sto študij dokazuje, da plačilo slabi samomotivacijo. Pa to ne velja samo za otroke, temveč tudi za odrasle ljudi v pisarnah in proizvodnji, za katere smo prepričani, da jim denar, počitnice in posebna plačila večajo storilnost.
Bi brez milijonov Ronaldo bolje brcal?
Drži ravno nasprotno, pravi Lepper. Kdor je plačan za svoje delo, spontano sklepa, da ne dela zaradi stvari same, temveč za denar, in to preinterpretiranje je usodno. Profana zunanja spodbuda izrine izvorno odlično notranjo motivacijo. Nenadoma začne človek vrednost svojega dela meriti in primerjati z drugimi. Spremeni se v skopuha. Zakaj, se vpraša, delam uro dlje kot sodelavec in vseeno zaslužim sto evrov manj na mesec? Menda ni nič bolj neumno kot nagrajevati človeka za delo, ki ga tako ali tako rad opravlja. Nesmiselno je strastnemu nogometašu, kakršen je Cristiano Ronaldo, izplačevati milijone, kajti denar spremeni igro v delo. Čisto mogoče bi Ronaldo bolje brcal, če ne bi za to dobil čisto nič.
Psihologinja Teresa Amabile s harvardske poslovne šole je v zadnjih desetletjih naredila več študij, ki dokumentirajo škodljivi učinek denarja. Pokazala je, denimo, da ustvarjalnost poklicnih umetnikov pojema, kadar jim ponudijo donosno knjižno ali snemalno pogodbo. Enako velja za otroke. Če jim obljubimo gmotno nagrado, trpi njihova jezikovna ustvarjalnost: njihovi pesniški domisleki postanejo preprostejši, njihova želja po besednih igrah pojema.
Na podlagi teh študij bi bilo hitro mogoče postaviti politično nekorektna vprašanja: kako dobro bi šele pisali pisatelji, če sploh ne bi bilo literarnih nagrad? Kakšni imenitni dosežki bi bili mogoči, če se ne bi obetalo napredovanje v obliki večje plače? Koliko več veselja do učenja bi razvili otroci, če za dobro spričevalo ne bi dobili denarja?
Jasno je vsaj to, da tudi finančne kazni, se pravi nasprotje nagrad, ne učinkujejo. Za klasično velja študija, ki so jo opravili znanstveniki v Izraelu. Ker je veliko staršev prihajalo po otroke prepozno, so raziskovalci želeli ugotovili, ali bi bili točnejši, če bi morali za vsako zamudo plačati kazen. Dosegli so, presenetljivo, ravno nasprotno: zamujalo jih je še več. S plačilom kazni so se starši očitno počutili odrešene odgovornosti, da so točni. Tako rekoč so si kupili svobodo. Po mnenju psihologov ta študija dokazuje, da ima denar destruktivni potencial, ne glede na to, ali ga uporabimo za nagrajevanje ali kaznovanje.
»Nekateri raziskovalci so začeli dvomiti o smislu nagrajevanja že v 70. letih prejšnjega stoletja,« pravi Warneken. S tem so oporekali duhu časa. Trideset let pozneje je večina psihologov prepričana, da so pravila tako imenovanega behaviorizma na majavih temeljih. Vedenja ni mogoče poljubno uravnavati z zunanjimi spodbudami ali sankcijami. Projekti, kakršna je spletna enciklopedija Wikipedia, so lep dokaz, da dajo motivirani ljudje od sebe vse, kar zmorejo, zastonj. Če je mogoče, da nekega dne nastane največji leksikon na svetu s prispevki zastonj, zakaj ne bi bilo mogoče izdajati kakovostnih časnikov, ne da bi plačali enega samega sodelavca, ali pa tako voditi posebno humanih bolnišnic? Mogoče vendarle obstajajo notranji sistemi nagrajevanja, ki so učinkovitejši od zunanjih.
Več v tiskani izdaji Nedela
