Tiskane izdaje
Letalo, ki je v poznem večeru vzletelo z novega letališča Gardermoen v Oslu, je bilo skoraj čisto polno. Samih Norvežanov, če izvzamem sebe in prijatelja Boruta. Sicer pa je bila tudi destinacija čisto norveška. Ko je po približno poldrugi uri pod nami zmanjkalo luči obalnih naselij, smo vedeli, da smo nekje nad Nordkappom in tako na polovici poti. A kam? Hja, v deželo polarnih medvedov, otočje Svalbard. Ime v stari norveščini pomeni hladni konec, in res je oboje, je hladen (zelo) in na koncu (popolnoma).
Pri semenski banki
Na letališče pri Longyearbyenu, glavnem naselju na Spitsbergnu, je rahlo naletaval suh sneg in škripal pod čevlji, ko smo se na tisti resda kratki razdalji med letališkim poslopjem in avtobusom, ki je čakal, da nas popelje do hotelov, v naglici oblačili v vse, kar ni bilo spravljenega preveč globoko v prtljagi. Prav tu, na pobočju gore nad letališčem, so konec letošnjega februarja slovesno odprli svetovno semensko banko, pravzaprav trezor, v katerem bo na varnem spravljenih predvidoma kar štiri milijone in pol različnih sort semen kulturnih rastlin, denimo žit, ki jih bodo sem pripeljali iz 1400 manjših regionalnih trezorjev po vsem svetu. Kakih trideset let staro idejo o gradnji trezorja, ki bi ob jedrski vojni, velikih podnebnih spremembah in podobnih dogodkih, ki bi uničili posevke po svetu, človeštvu dal možnost za preživetje, je na pobudo Organizacije za kmetijstvo OZN (FAO) in z več kot le omembe vredno finančno podporo samega Billa Gatesa uresničila norveška vlada globoko v nedrju gore, v permafrostu (zmrznjeni zemlji, ki je povsod na Svalbardu, v globini od enega tja do tristo, štiristo metrov), kjer bodo semena pri stalni temperaturi okoli -18 stopinj Celzija lahko preživela stotine ali celo tisoče let.
Izhodišče za severni tečaj
Turizem na Svalbardu se je z uradnim blagoslovom norveške vlade začel razvijati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Prej so imeli tu glavno besedo rudarji, bolje rečeno premogovne družbe, ki so na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje začele izkopavati premog na več koncih Spitsbergna, ob rudnikih pa so seveda nastajala naselja z rudarskimi družinami, ki jih sem pripeljala možnost precej boljšega zaslužka kot na celini. Takrat je bilo otočje še svobodno ozemlje in tako so se na njem naseljevali ne le Norvežani, ampak tudi Rusi, Ukrajinci in celo Poljaki. Ko so se rudniki in naselja začeli širiti, je bilo treba zagotoviti enotna pravila igre, in tako so leta 1920 sklenili t. i. svalbardski sporazum, ki ga je v začetku podpisalo devet držav in s katerim je bilo otočje formalno dodeljeno pod oblast in v upravo norveški kroni. Vendar so si druge podpisnice sporazuma pridržale mnoge pravice, najpomembnejša je ta, da lahko katera koli država podpisnica izkorišča naravna bogastva, kar pomeni, da lahko tudi opravlja poskusna vrtanja in gradi rudnike kjer koli po otočju. Zdaj so rudniki večinoma opuščeni, v Longyerbyenu je od dobrih desetih ostal le eden za potrebe samega naselja.
Svalbard je bil tudi izhodišče za osvajanje severnega tečaja. Leta 1926 sta iz kraja Ny Alesund na severnem delu Spitsbergna s cepelinom skupaj poletela slavna raziskovalca Roald Amundsen, Norvežan, in Umberto Nobile, Italijan, in čez dva tedna uspešno preletela severni tečaj. Ko je čez nekaj let to želel sam ponoviti Nobile, je ob vrnitvi s tečaja njegov cepelin strmoglavil, a nesrečo je preživel in več reševalnih ekip mu je odšlo na pomoč, med njimi tudi Amundsen iz Norveške. A Amundsenovo letalo, preobteženo z reševalno opremo, nikoli ni prišlo do cilja, Nobila pa so pozneje vendarle rešili.
Povsem navadno mesto
Dopoldne prvega dne sva se z Borutom odpravila v središče naselja. Longyearbyen nosi ime po Američanu Longyearju, ki je leta 1906 tu začel kopati premog, »byen« pa po norveško pomeni naselje. S približno 1900 prebivalci je Longyearbyen daleč največje naselje na Svalbardu in tu je tudi sedež guvernerja otočja. Ima približno osemsto metrov v premeru in tu najdeš večino stvari, ki jih potrebuješ, pa bodi domačin ali turist, celo univerza za arktične vede z 250 študenti je tu. Kot je povedala simpatična poljska študentka Kamilla, ki je svoje finančno stanje poskušala izboljšati s strežbo v našem penzionu, je tujih, nenorveških študentov približno 30, pouk pa vseeno poteka samo v angleščini. Na brežini vzhodno od središča naselja je spalno naselje, množica ličnih in večinoma v žive barve odetih lesenih hišk, ki gledajo na zaliv. Longyearbyen namreč leži ob morju, natančneje ob koncu manjšega fjorda, v katerega se je včasih iztekalo več ledenikov, ki pa so se umaknili za več kilometrov v notranjost. Poleti tu pristajajo velike potniške ladje, ponavadi polne Američanov, ki so po preplutem Atlantiku prišle na večtedensko križarjenje okoli Spitsbergna.
Čeprav tu ni pločnikov ali semaforjev in kraj pravzaprav bolj spominja na vas kot na mesto, daje vtis urejenosti, celo mondenosti. GSM (v naselju in bližnji okolici) deluje. Zahvaljujoč vesoljski agenciji Nasa, ki ima tu blizu svoje inštalacije, pa ima kraj od leta 2004 s kablom, položenim na morsko dno, zagotovljeno optično širokopasovno povezavo s celinskim delom Norveške. Trgovine v Longyearbyenu so dobro založene, cene v njih so večinoma primerljive s slovenskimi.
V hribu nad cerkvijo je sedem z lesenimi križi označenih preprostih grobov. V njih je sedem trupel mladih rudarjev, ki so leta tu 1918 umrli za špansko gripo. Španska gripa je tedaj po svetu pomorila več kot petdeset milijonov ljudi in znanstveniki skušajo ugotoviti, zakaj je bila tako smrtonosna, tudi s pomočjo teh trupel, ki so ostala odlično ohranjena v permafrostu, globoko zmrznjeni zemlji. V zmrznjenih tkivih je po mnenju znanstvenikov namreč zelo verjetno preživel tudi sam virus. A domačini imajo ob tem, razumljivo, zelo mešane občutke.
Luknja? Za nas!
Z Borutom sva imela na voljo le tri dni. Vseeno sva si za prvi dan izbrala le lažjo poldnevno turo icecavinga, hoje pod ledeniki. Kombi z našim vodičem Larsom in drugimi udeleženci je prišel in vsa premražena sva z veseljem vstopila. Kombi je odpeljal ... in se čez kakih petdeset metrov spet ustavil. Lars je ugasnil motor in odprl vrata: »Okej, gremo ven!« Očitno je bilo, da bo od tod naprej treba peš, naš penzion je bil pač predzadnja stavba pred ledenikom. Ko nam je vodič pod noge vrgel krplje in pokazal nekam v hrib, meni pa za nameček obesil še neki baje za skupne potrebe namenjen nahrbtnik (enega sem tako imel že sam), je postajalo jasno, da od udobja ne bo nič. Pa saj ga navsezadnje tudi nismo pričakovali.
Ko smo po kakih dvajsetih minutah prilezli nekam pod rob hriba, smo zagledali moža, ki je živahno vihtel lopato v sneg. Lars nam je pojasnil, da koplje luknjo za nas. Luknjo? Za nas? Saj se nas ja ne mislijo kar znebiti?! »Brez skrbi,« je kot v odgovor povedal Lars, »nadenite si čelade in naglavne svetilke, potem pa kar v luknjo, drug za drugim. To je vhod v rov pod ledenikom. Pazite, ker je zelo ozko in spolzko. In upam, da nihče nima klavstrofobije, sicer pa ste spodaj pri kombiju podpisali papirje, da greste na turo na lastno odgovornost.« Ko smo se vsi nekako zrinili skozi vhod, je izpuhtelo upanje, da je s tem težav konec. Tla v rovu so bila na nekaterih mestih popolnoma ledena in to ni bil tisti suhi led, na katerega so se zaradi mraza čevlji kar oprijemali in ga je bilo veliko po poteh in cestah v naselju, ne, to je bil spolzek, gladek led, rov pa se je ves čas vil rahlo navzgor. No, vendarle smo prispeli na cilj. To je bila manjša votlina pod ledenikom s premerom kakih deset metrov in višino okoli sedem. »Veste, kaj so fosili?« nas je vprašal Lars, »Tega je tu na Svalbardu polno, vendar gotovo niste vedeli, da je večina teh fosilov tropskega izvora. Svalbard je nekoč ležal blizu ekvatorja. Nato je začel počasi potovati proti severu.« Kakor koli, nazaj grede je bilo prav zabavno. Ker je šlo navzdol, smo drseli po ledu eni po trebuhu, drugi po hrbtu, eni z glavo naprej, drugi nazaj.
Moj prijatelj Lokke
Naslednje jutro nas je čakala vleka pasje vprege. Vodič Harald nas je pripeljal pet kilometrov iz Longyerbyena, kjer je bilo za mrežo približno trideset pasjih hišic, ki so bile zaradi snega postavljene na približno pol metra visoke kole. Udeležencev nas je bilo deset, samih Norvežanov srednjih let, če ne štejem dveh mladih Švedinj in seveda dveh Slovencev. Vodiča sta bila dva, Harald, ki je bil v tem poslu novinec in je pozneje priznal, da je bil pošteno živčen, in njegov bolj izkušeni kolega. Predvideno je bilo, da se bomo vsi udeleženci v parih izmenjavali pri vodenju vprege, in zato so nas seznanili z osnovami tehnike vodenja. Prvo pravilo pri vodenju je, da nikoli in za nobeno ceno ne spustiš vprege. Kajti psov ne zanima, ali si na vpregi ali ne, v drugem primeru pač vlečejo vprego, dokler se ne utrudijo. Če nisi upošteval prvega pravila, ti tudi drugih pravil ni treba upoštevati.
Poučili so nas tudi, kako vprežeš psa. Vsak od nas je moral s kupa, ki je ležal na snegu, vzeti oprsnico, nekakšen skupek med seboj povezanih trakov, s katerimi je pes pripet med vleko. Moj pes Lokke je bil zelo potrpežljiv, tudi ko sem že desetič vtikal njegovo glavo in šape med trakove. No, nekako nam je vendarle uspelo spraviti pse v vprego, po tri pare v vsako. Vsak »vodič« je stal z obema nogama na kovinski zavori, saj so nas naučili, da psi potegnejo takoj, ko jih spustimo, in da jih upočasnimo le z zavoro, med tekom tako, da z eno nogo bolj ali manj pritiskamo nanjo, ob postanku pa stopimo nanjo z obema nogama in po potrebi v sneg zabijemo še posebno sidro. In je šlo, pa tudi bilo je kaj videti, saj je bil sončen dan brez oblačka, popolnoma bela okolica na modrem ozadju neba pa je dajala prav nezemeljski videz.
Najlepše je po celcu
V Longyearbyenu in okolici je 45 kilometrov asfaltnih cest, od teh ena vodi do letališča, druga pa do edinega še delujočega rudnika premoga. Če ne bi sam videl, ne bi verjel, da je mogoče po teh cestah voziti tako kot tukajšnji domačini. Celo avtobus je vozil 50 do 60 km na uro po cesti navzdol, večinoma prekriti s slojem strjenega suhega snega in ponekod ledu. Na nobenem avtu nisem videl snežnih verig ali česa podobnega, je pa večina imela na gumah nekakšne čepke, ki pa ne pomenijo posebne prednosti, bolj gre za način vožnje.
No, avtomobilov je tu vsekakor veliko manj kot snežnih skuterjev. Za slednje so uredili posebne poti po naselju in so edino prevozno sredstvo (poleg helikopterja in poleti ob obali ladje ali kajaka). V vožnji s skuterji sem se lahko preizkusil zadnji dan bivanja na Svalbardu, ko sva se z Borutom odpravila na organizirano celodnevno turo do približno 60 km oddaljenega drugega največjega naselja na otoku, Barentsburga. Imela sva res srečo, saj je že drugi dan zapored sijalo sonce, kar se tu baje ni zgodilo že od lanskega poletja. Ker nisva še nikoli bila na skuterju, sva lahko le upala, da ne bo pretežko.
Preden smo odšli, smo se okomatali v debele kombinezone, dobili smo tudi balaklave, čelade in sončna očala. In nekaj napotkov za vožnjo. In smo šli, najprej za vajo malce po mestu, nato po dolini navzgor proti ledenikom in v čisto belino arktične divjine. Dostopne poti v Longyearbyen in iz njega so bile zvožene od stotin skuterjev, marsikje je bilo zato precej kar hudih »kucljev« in zadeva res ni primerna za ljudi s težavami v hrbtu ali kolenih. Hans nas je sicer kmalu usmeril na manj zvožene poti, a najlepše je bilo voziti po celcu.
»Skromni« Ivani
Že nekoliko lačni smo prišli do Barentsburga, naselja, ki je kot druga sicer zraslo ob rudniku premoga, a v njem živijo le Rusi in Ukrajinci. In to se kraju res pozna. Mislim, da je celo v sami Rusiji malo krajev, ki bi imeli sredi naselja postavljen Leninov kip. Vse je videti, kot da si se znašel v kakem mestecu v Sovjetski zvezi v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Pozna pa se tudi, da so dnevi slave že zdavnaj minili. »Mi Norvežani v Longyearbyenu živimo neprimerno bolje,« je komentiral Hans, »ampak Rusi nas natepejo v vseh športih vsakič, ko se srečamo.« No, vseeno verjamem, da bi Rusi z veseljem izgubili kako tekmo ali tudi dve, če bi se tako njihov življenjski standard vsaj približal tistemu v Longyearbyenu. Saj plača povprečnega rudarja v Barentsburgu za ruske razmere niti ni tako majhna, približno 600 evrov neto, a to je vendarle nekaj manj, kot je plača norveškega rudarja. Natančneje, desetkrat manj. A tudi tega denarja Ivan ne vidi, dokler se ne vrne v Rusijo, plačo mu namreč nakazujejo na poseben račun v Rusiji, izdatke za hrano in podobne zadeve pa mu sproti odtegujejo s tega računa. Nič nenavadnega torej, da v tem mestu živi ob tristo moških manj kot sto žensk, saj se nežnejšim članom družin vendarle očitno bolje godi v matični domovini.
Buteljčni raj
Zadnji dan na Svalbardu sva se z Borutom odpravila v Huset. Huset po norveško pomeni hiša. A longyearbyenski Huset ni katera koli hiša, je najbolj znamenita stavba na Svalbardu, edini kraj, za katerega se domačini oblečejo v večerno obleko, in v njej je res najti vse mogoče: kino, bife, manjšo tržnico, nočni bar, prostor za prireditve in cel kup drugih stvari, predvsem pa je tu daleč najbolj cenjena restavracija na otočju, poznana po vrhunski hrani, pa tudi po tem, da ima v svoji kleti več kot 30 000 buteljk vrhunskega vina. Seveda so tudi cene temu primerne. Kot piše v lokalnem študentskem glasilu: »Huset je kraj, kamor se daš povabiti svojim staršem, ki so te prišli obiskat.« Trikratni hodi hrane in prav tako trikratni hodi izbranih vin (za eno osebo) so olajšali mojo denarnico za okroglo trimestno številko. Tjulnjev consomme, zrezek iz svalbardskega jelena s prilogami in sladoledni desert, vse v sicer majhnih količinah, a s ceni primernim okusom in skoraj vrhunsko postrežbo. A pravi presežek so bila vsa tri vina, ki bi jih najraje odnesel domov (skupaj z očarljivo sommelierko, ki jih je stregla).
Sredi naslednje noči je po naju prišel avtobus in naju odpeljal na letališče. Trond, upravitelj penziona, nama je zaračunal le tri nočitve namesto že dogovorjenih štirih. Res prijazen človek, a ne le zaradi tega dogodka. Ko sem kak mesec pred prihodom urejal rezervacije, sem ga prosil, da mi predračun pošlje tako na službeni kot domači elektronski naslov, za primer, če bi vmes zaradi neslužbene uporabe službenega naslova izgubil službo. Odpisal mi je, v šali tako kot jaz seveda, naj nikar ne skrbim in da mi bo v tem primeru že našel službo na otoku. Hja, morda pa ga nekega dne vendarle še zgrabim za besedo ...
Iz priloge Polet!
