Na Tržaškem so šle dobro v prodajo in tudi v slast

V dobi razsvetljenstva, ko so znanstveniki navdušeno proučevali ponos slovenskega Krasa, človeško ribico, so jo podjetni ribiči ponujali celo na tržaški tržnici, je med drugim odkril fizik in zgodovinar dr. Stanislav Južnič, ki proučuje zgodovino naravoslovnih znanosti. Baron Žiga Zois jih je v želji, da bi dokazal, da gre za samostojno živalsko vrsto, štiri leta gojil kar v akvariju v domačem kabinetu.

Človeška ribica je simbol slovenske naravne dediščine. S svojo nenavadno pojavo je že od odkritja burila tako znanstvene kot laične duhove. Resno so jo začeli proučevati v osemnajstem stoletju, ko je zaposlovala um svetovno znanih znanstvenikov, tudi znamenitega švedskega botanika Carla Linnéja, ki je prvi sistemiziral živalski in rastlinski svet, za človeško ribico pa je menil, da ni samostojna živalska vrsta, temveč mladič neke druge znane živali, najbrž kuščarice. Dr. Stanislav Južnič nam ob 200. obletnici Ilirskih provinc in 190. obletnici Zoisove smrti razkriva, kakšna je bila pot človeške ribice v znanosti in kako pomembno vlogo je pri tem odigral baron Žig Zois.

Človeška ribica (Proteus anguinus) je zaradi svojega čudnega videza najbrž zbujala strah in radovednost pri naših prednikih že veliko prej, kot je dobila prostor v pisanih virih, pojasnjuje sogovornik. Prvi jo kajpak omenja Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske konec sedemnajstega stoletja, zanjo pa so mu povedali kmetje, ki so na čudno žival naleteli ob odjugah in velikih deževjih. »Valvasor je bržkone ni nikoli videl, bil je precej skeptičen do pričevanj preprostih kmetov. Proteusa opiše kot zmajevega mladiča, kar kaže, da zgodbi o drobnih živalih kot človek svetle kože tudi sam ni docela verjel,« pojasnjuje dr. Južnič.

Dolenjske ribice

Zdaj je proteus ponos predvsem notranjskega in primorskega Krasa, zlasti Postojnske jame, vendar so bile te živalice prvič najdene v Viru pri Stični, ko jih je ob odjugah in poplavah naplavilo na površje. Poznali so jih tudi tamkajšnji cistercijani, resno pa se je proučevanja prvi lotil italijanski zdravnik in biolog Giovanni Antonio Scopoli, ki je v drugi polovici osemnajstega stoletja živel v Idriji kot rudniški zdravnik. Scopoli je dobil v roke žive primerke, vendar jih je takoj namočil v alkohol in tako spravljene razposlal znanstvenim prijateljem. Način dela tedanjih znanstvenikov je v današnjem naravovarstveno ozaveščenem času nekaj popolnoma nesprejemljivega. »Domnevamo, da so samo v Viru pri Stični v letih navdušenih znanstvenih raziskav v Zoisovem času ribiči nalovili kakih tisoč človekovi barvi podobnih svetlopoltih bitij. Kar je bil, mimo visoke znanosti, tudi precej donosen posel,« pravi dr. Južnič. Ribiči so namreč svoj plen brez slabe vesti prodajali za precej dobre denarje, ne meneč se za plemenite namene znastvenikov, ki so jih kupovali za proučevanje. V svoji podjetnosti so šli ribiči še dlje: v Postojnski jami so proteuse kot spominke prodajali angleškim turistom, ponujali pa so jih tudi na tržnicah in predvsem na Tržaškem so šli menda dobro v prodajo in slast. »Kako so jih pripravljali, mi ni uspelo ugotoviti, najbrž pa spominjajo na kakšne žabje krake.« (smeh)

Boj za priznanje samostojne vrste

Raziskovalci so si človeško ribico podajali iz rok v roke, najbolj pa je navdušila Lavrentija, ki je deloval na Dunaju in je bil zanjo prepričan, da živi v Cerkniškem jezeru. »To je utemeljeval z dejstvom, da gre za dvoživko. Prostodušno je menil, da v presihajočem jezeru po potrebi uporablja škrge ali pljuča,« v smehu navrže dr. Južnič eno od številnih zablod, ki so nastajale v zvezi s proteusom. Je pa Lavrentij človeški ribici dokončno našel prostor v znanosti, saj ji je nadel ime Proteus anguinus, leta 1768 je kot doktorsko disertacijo objavil prvo razpravo in jo upodobil na še vedno verodostojni risbi. Vendar je malce podvomil, da gre za samostojno vrsto. Tako kot Carl Linné, ki mu je Scopoli leta 1761 pisal, naj jo uvrsti v svoj sistem, je tudi Lavrentij s figo v žepu menil, da je človeška ribica larva oziroma mladič neke druge znane živali, katere, pa bi morali šele ugotoviti. Scopoli, ki je svoj opis proteusa objavil leta 1772, si je močno prizadeval, da bi skrivnostnega jamskega prebivalca priznali kot novo živalsko vrsto, vendar je to dosegel šele baron Žiga Zois približno pol stoletja pozneje.

Proteusa pri Zoisu doma

Dr. Južnič ugotavlja, da se je Zois proučevanja proteusa lotil karseda sistematično, tudi zato, da bi dokazal, da je samostojna vrsta: »Na Linnéjev namig, da bi ga bilo treba opazovati vsaj štiri leta, saj se bo v tem času vsekakor pokazalo, v katero žival bo odrasel, si je Zois v svojem kabinetu v znameniti vili na Bregu v Ljubljani preprosto omislil posodo in v njej od jeseni leta 1803 gojil dva posebno lepa dolenjska primerka. Po štirih letih sta bila še vedno le dva proteusa iz Vira pri Stični, sicer vidno shujšana, vendar očitno zdrava in v dobri kondiciji.«

Kakor je Zois trdno verjel že od začetka poskusa, ni bilo nikakršne preobrazbe, kar je potrdilo tezo o novi vrsti. Zois, ki si je za opazovanje živalic očitno vzel dovolj časa, je popisal vse njihove lastnosti, le tega ni ugotovil, da imajo oči. Ni pa tudi dočakal, da bi se njegovi proteusi v domačem akvariju razmnoževali, kar je znanstvenikom uspelo šele pred približno stoletjem.

Ker je bilo živalic tako rekoč v izobilju, po odjugi jih je dobil tudi po deset, jih je Zois pošiljal svojim znanstvenim kolegom po Evropi. Povečini namočene v alkohol, nekaj pa jih je potovalo tudi živih. Predvsem na cesarski Dunaj, kjer je nadvojvoda Janez v dvorcu Schönbrun dal zgraditi pravo podzemno jamo, najbrž bolj iz lastne nečimrnosti kot v znanstvene namene.

Več v Nedelu