Napovedi o koncu sveta nekoč in danes

Apokaliptično razmišljanje o koncu sveta ni nekaj novega. Zanimivo je, da se je s tem intenzivno ukvarjal tudi slavni Isaac Newton, ki je celo napovedal datum apokalipse leta 2060. Eden najboljših znanstvenih umov se je do tega datuma dokopal na podlagi odlomkov iz Svetega pisma in z zapletenimi matematičnimi izračuni.

V zadnjem času je v ospredju apokaliptičnih napovedi tista, ki jo menda napoveduje starodavni majevski koledar. Tako naj bi bilo 21. 12. 2012, ko se konča 5126-letni koledarski ciklus tega ljudstva, hkrati tudi konec sveta. Zagotavljanje resnih raziskovalcev zgodovine in kulture Majev, ki se jim leto 2012 ne zdi nič bolj katastrofično in primernejše za konec sveta kot leto 2011 ali 2013, pri ljudeh očitno ne zaleže.

»Apokaliptičnost ni le vera, da bo svet končal v katastrofi. Ne gre za vero v kaos in uničenje našega planeta. Apokaliptičnost je pogled na svet, ki izraža najradikalnejše razumevanje časa, prostora in človeške usode,« pravi Lorenzo DiTommaso, profesor na kanadski univerzi Concordia. O tem je napisal nekaj knjig in več člankov, pri britanski založbi Oxford University Press pa bo v kratkem izšel prvi del njegove trilogije z naslovom Arhitektura apokaliptičnosti (The Architecture of Apocalypticism).

Kadar pišemo apokalipso z veliko začetnico, mislimo na zadnjo knjigo Svetega pisma Nove zaveze z naslovom Apokalipsa ali Razodetje, napisal pa jo je sveti Janez Evangelist v izgnanstvu na otoku Patmos. Krščanstvo se je sicer razvijalo v znamenju apokaliptičnosti. Razen svetega Avguština so teologi in vizionarji radi razpravljali o koncu sveta in poskušali izračunati, kdaj bo nastopil. Apokaliptičnost, pravi DiTommaso, ni značilna le za krščanstvo, temveč je od nekdaj skupna številnim veram, tudi islamu in judovstvu. Če je včasih veljalo, da bo svet pokončala povodenj bibličnih razsežnosti, je zdaj mogočih scenarijev o koncu sveta precej več. V Zemljo bo trčil komet ali asteroid, pogoltnila nas bo črna luknja, ki jo bo povzročil veliki hadronski trkalnik pri Ženevi, iztrebila nas bo pandemija neozdravljive bolezni, uničila nas bo še neznana civilizacija iz vesolja itd.

Apokaliptičnost danes postaja kar globalni fenomen, ki se sicer napaja pri tradicionalnih izvirih, dopolnjujejo pa ga številne nove izpeljanke. »Gre za reševanje nakopičenih problemov na način, da imamo na voljo le dobro in zlo, vmes pa nič drugega. Gre za nekaj podobnega, kot je izbira, ali si z nami ali proti nam. To seveda ni dobro. Ponovno oživljanje apokaliptičnosti je zdaj predvsem znamenje, da so naše težave tako velike, da jih sami sploh ne moremo odpraviti. Konec sveta se zdi imenitna rešitev za današnji svet, ki je že tako slab, da ga ni mogoče več izboljšati.

Zastrupljamo okolje, zadela nas je finančna kriza, politični sistem je v krizi.« V resnici se apokaliptični pogled na svet v dveh tisočletjih ni prav veliko spremenil, ugotavlja profesor, ki proučuje apokaliptične napovedi v starih in novih religijah, še posebno pa ga zanimajo moderne oblike, ki se pojavljajo v politični retoriki, na spletu, v filmih, stripih in še marsikje.