Narimski Selkupi so prijatelji duhov

Selkupi so polnomadski narod, ki v prostranstvih sibirske tajge živi v popolni usklajenosti z naravo in njeno absolutno inteligenco. Še vedno verujejo v dušo kot počelo sveta.

Selkupi naj bi se okrog 3.000 let pred našim štetjem odcepili od fino-ugrinskih skupin in migrirali na vzhod, kjer so se okrog 200 let pred našim štetjem zmešali s turško-altajskimi ljudmi. Sami se poimenujejo sölkup ali shölkup, kar pomeni podeželski ljudje, medtem ko jih Rusi imenujejo ostiaški samojedi. Rusi namreč imenujejo mnogo neraziskanih sibirskih ljudi ostiaki.

Selkupi so zadnji rod južnih samojedov, njihov selkupski jezik pa pripada samojedski skupini uralskih jezikov. Zanimivo je, da je bil leta 1879 pisni jezik selkupov osnovan na latinici in se je nato leta 1930 skozi rusifikacijsko kampanjo spremenil v cirilico. Leta 1940 so selkupi pričeli s pisanjem v cirilici. 1986. leta pa je N. Tereshchenko na osnovi abecede iz leta 1930 ustvaril novo selkupsko abecedo v cirilici, ki vsebuje 40 črk.

Narimski selkupi

Narimski selkupi, ki so naseljeni ob srednjem toku reke Ob, na področju Narima in Parabela, sodijo v kulturno skupino gozdnih selkupov. Ob popisu prebivalstva leta 1999 jih je bilo le še 1.570. Še danes živijo izključno od lova, ribolova in nabiralništva in se s svojimi jurtami selijo po tajgi za plenom. Državne oblasti imajo ogromne težave z njimi, ker se nočejo preseliti v lesene koče, katere so jim celo podarili.

Življenje v popolni usklajenosti z naravo

Selkupska kultura se prenaša kot ljudsko izročilo in sicer s pesmijo, plesom in legendami. Duhoven svet priznavajo kot vzporeden svet svojega bivanja, zato se vsi elementi materialnega sveta pri njih izražajo tudi v duhovnem svetu in sicer kot duh reke, zemlje, ognja, gozda, duhovi živali itd.

S svetom duhov komunicirajo ravno tako kot s prvinskim svetom svojega bivanja. Živijo v popolni usklajenosti z energijami narave in s kozmičnimi energijami, ki vodijo njihovo fizično in duhovno življenje. Tako na primer častijo reko. Veliko reko, ki jim ne pomeni le povezave s svetom in trgovsko pot, temveč predvsem vir preživetja, saj se poleti večinoma prehranjujejo z ribami.

Ženske varujejo ogenj, ko moški lovijo

Po starodavnem običaju pred vsakim obrokom najprej darujejo hrano Materi Zemlji in Veliki reki in šele nato pojedo, kar jim je podarila. En obrok hrane vedno darujejo duhovom. Ogenj je njihov osnovni element bivanja, saj v mrzlem sibirskem podnebju pogojuje preživetje. Ker častijo duh ognja, je naloga selkupskih žensk varovanje ognja. Zato pri njih ogenj nikoli ne ugasne.

Osnovna naloga moških narimskih selkupov je, da priskrbijo hrano. So lovci in na podlagi tega, katero žival lovijo za prehrano, se selkupi tega področja delijo v štiri rodove (losa, medveda, divjega petelina in kune). Ker vsak rod časti neko žival, nikoli ne lovi tiste, ki je njihova sveta žival. Šaman rodu divjega petelina npr. nikoli ne lovi medveda, ker je njegova sveta žival oziroma totem, saj ga je nekoč premagal.

Selkupski šamanizem

Selkupski šaman opravlja rituale. Zato obleče posebno obleko, sešito iz živalskih kož in okrašeno s kamni ter okraski iz lesa sibirske cedre. Obuje škornje iz losove kože ter si nadene pokrivalo, ki je običajno narejeno iz lisičjega kožuha ali orlovega perja. Boben, ki je najpomembnejši šamanski inštrument, mu pomaga doseči trans v katerem lahko komunicira z duhovi.

Vsak šamanski ritual oziroma obred kamljanja se prične z ogrevanjem bobna na ognju, kar pomeni njegovo oživljanje oziroma čiščenje. Nato šaman prične udarjati po bobnu in peti ter tako pozivati svoje pomočnike duhove.

Med obredom nad šamanom kroži orel, ki je njegov sel in sopotnik in videti je, kot da se v orlu naselil duh šamana, ki se dviga nad ta svet in odhaja na svoje pogovore z duhovi. Pri selkupih je šamanizem tradicija, neke vrste religija in je način njihovega življenja. Šamanski dar, kateremu se človek ne more odreči, sicer bi bili duhovi užaljeni, se dobi od prednikov ali pa ga podarijo duhovi. Vendar to ni nagrada za izbranca, temveč mnogokrat težko breme.

Navadno ljudje, preden postanejo šamani, hudo zbolijo ali doživijo strašne življenjske pretrese. Na ta način duhovi prav prisilijo človeka, da sprejme šamanski dar.