Ne odzivajo se samo kokoši

Moja psička sedi pred zvočnikom in ure in ure spokojno posluša ..., naš hrček, ki ga je včasih preplašil vsak šum, je postal pogumnejši ..., celo krave so menda začele dajati več mleka. Približno tako so se glasila zahvalna pisma založniku, ki se je - verjetno ne brez komercialnega razloga in izvirnega tržnega posluha za lastnike hišnih ljubljenčkov - pred časom odločil, da bo poslal na trg prvo zgoščenko z glasbo za živali.

Že dolgo je znanstveno dokazano, lastniki živali pa to zagotovo vedo iz lastnih izkušenj, da glasba vpliva na njihove ljubljence. Psi se nanjo tudi zelo prepoznavno odzivajo. Ko zazvonijo cerkveni zvonovi, radi pritegnejo z zavijanjem, ko zatrobi lovski rog, jih nič več ne ustavi, ob Mozartu ali Händlu pa se zleknejo in uživajo.

Tudi za krave so znanstveniki že dokazovali, da ob poslušanju klasične glasbe dajejo več mleka, zdaj pa se je, kot je pred časom na prvi strani objavil nemški dnevnik Die Welt, našla tudi znanstvenica, psihologinja Deborah Wells z univerze v Belfastu, ki se je odločila, da bo preverila vpliv klasične glasbe tudi na neudomačena živa bitja, tj. na živali, ki niso tako tesno povezane s človekom, kakor velja za večino hišnih ljubljenčkov.

In kaj je ugotovila? Da klasična glasba tudi na slone v živalskem vrtu vpliva ne le pomirjajoče, ampak celo tako, da se pri večini krepko zmanjša za življenje v ujetništvu značilno ponavljanje določenih gibalnih stereotipov, kot so ure in ure trajajoče prestopanje z noge na nogo ali nenehno monotono nihanje z glavo levo in desno. Ko so slonom petnajst dni zapored približno osem ur na dan predvajali Mozarta, Händla ali Beethovna, je bilo tovrstnega motoričnega nemira občutno manj ali je celo izginil.

Ugotovitev je potrdila predvidevanje, da tudi na neudomačene živali glasba vpliva podobno kot na tiste, ki že tisočletja živijo s človekom. Za pse se, denimo, že dolgo in tudi znanstveno dokazano ve, da jih klasična glasba pomirja, pri težkometalni, roku ali celo popu pa največkrat začno nervozno lajati. Podobno so se poskusi s klasično glasbo obnesli pri že omenjenih kravah mlekaricah, čeprav so te malo bolj izbirčne in reagirajo zelo različno. Nekatere dajo ob ubranih tonih klasikov več mleka, druge ne.

Živalska narava je torej tudi pri glasbi precej različna, okusi in z njimi povezani učinki pa ne vedno enaki. Vendar so. Samo kokoši so menda po vseh raziskavah ena tistih redkih s človekom že dolgo povezanih udomačenih živali, ki nimajo prav nobenega posluha za klasično glasbo. Naj jim jo vrtijo ali ne, jajc ni nič več, kokodakajo pa po prvih dveh ali treh taktih, ko je presenečenje mimo, enako glasno, kakor so pred tem.

Ker klasične melodije menda pomirjevalno vplivajo tudi na človeško dušo, je umirjeno glasbo največkrat slišati iz zvočnikov na raznih postajališčih ali na podzemni železnici, kjer sta gneča in nervoza veliki. A znanstveniki doslej niso ugotovili, ali je morda zaradi tega na vlakih in podzemnih železnicah ali letališčih tudi kaj manj nasilja, kraj in drugih kaznivih dejanj.

Čisto vsega, kar velja za živalski svet, torej le ni mogoče prenesti na človeka. Ali pa morda vzrok tiči kje drugje? Na primer v tem, da so bili sloni, ki jih je proučevala na začetku omenjena irska znanstvenica, že precej »stari gospe in gospodje«, po železniških postajah in metrojih pa se največkrat pretepa, preriva in potnikom krade mladina.