Nova abeceda ima 32 črk

Podgorica - Namesto dosedanjih 30 črk, kolikor jih je bilo v nekdanjem skupnem srbohrvaškem jeziku, in kolikor jih je tudi v srbskem, ima črnogorska cirilična abeceda (azbuka), ki temelji na pravilu »piši kot govoriš, beri, kot je napisano«, od prejšnjega tedna 32 črk. Dodali so ji zmehčani s in zmehčani z, ki se v latinični pisavi pišeta s poševno črtico zgoraj, grafema za cirilično pisavo pa bo treba še določiti. Najverjetneje bosta redko uporabljena, saj ju ne bo mogoče tako hitro prenesti v prakso, na primer na internet.

Vsekakor je črnogorski jezik, ki je v ustavi, sprejeti pred dvema letoma, označen kot uradni, od prihodnjega šolskega leta pa bodo tudi učenci imeli nov šolski pravopis, slovnico in učbenike, zdaj formalno uzakonjen. Zaradi njega pa se je znova vnela polemika v črnogorski in srbski, ne samo znanstveni, temveč tudi politični in najširši javnosti. Prvorazredni politični pomen je dobila predvsem zato, ker se drugje abeceda in pravopis tudi več stoletij ne spreminjata.

Najprej se postavlja vprašanje: zakaj črnogorski jezik? Ob popisu prebivalstva pred desetimi leti je približno 60 odstotkov državljanov navedlo, da je njihov materni jezik srbščina, nekaj več kot 20 odstotkov pa se je izreklo za črnogorskega. Šolske oblasti, ki so sprejele novo abecedo in pravopis, odgovarjajo, da je potem, ko je Črna gora leta 2006 postala samostojna država, nekdanji srbohrvaški jezik pa »razpadel« na hrvaškega, srbskega in bošnjaškega, normalno, da si v skladu s splošnim »nasledstvom« nekdanje skupne domovine tudi Črna gora »vzame svoj delež« nekdanjega skupnega jezika.

Trdijo še, da so se razmere, ki jih je zajel popis, spremenile in da novejše ankete kažejo, da črnogorski jezik zdaj sprejema večji del javnosti in ustvarjalcev. Zato je oblast ustanovila posebno komisijo, ki je dobila nalogo, da jezik standardizira. Komisija pa še po enem letu ni bila enotna glede novih grafemov in nekaterih jezikovnih vprašanj, zato je oblast nalogo prepustila tričlanski »arbitražni« skupini, sestavljeni iz dveh tujcev, Ukrajinke Ljudmile Vasiljeve in hrvaškega lingvista Josipa Silića, ter novosadskega filozofa Milenka Petrovića. Ta je na predstavitvi nove abecede izjavil, da je Črnogorec, ki vse življenje govori in piše v črnogorskem jeziku, in ugotovil: »Hvala Bogu, da imamo črnogorsko državo, da imamo Črnogorce in črnogorski jezik.«

Takšen način uradnega priznanja črnogorskega jezikovnega standarda je povzročil začudenje in užalil črnogorske jezikoslovce. Mnogi med njimi uživajo velik ugled, ne samo doma, temveč tudi v svetu. Med njimi so tudi takšni, ki menijo, da je obstoj črnogorskega jezika »povsem normalna stvar«. Tisti drugi, ki nasprotujejo posebni črnogorski jezikovni različici, trdijo, da so oblasti za dober denar našle »ubogljivce«; ti so uresničili njihovo idejo, da sta nova črnogorska abeceda in pravopis nesmiselna, saj se vračata k arhaizmom in razmeram pred jezikovno reformo, ki jo je Vuk Karađić uvedel pred več kot stoletjem in pol, zato je vse skupaj »navadna farsa«. Poudarjajo, da so v srbskem jeziku pisali najbolj znani črnogorski književni ustvarjalci, tudi Petar Petrović Njegoš. Srbske politične stranke so zagrozile, da tukajšnji Srbi ne bodo upoštevali »politikantske znanosti« in bodo zahtevali šole s srbskim jezikom. Vsem razprtijam navkljub se tudi po uradni potrditvi črnogorskega jezika kot četrtega v nekdanji »skupni domovini od Triglava do Vardarja«, ljudje (ki so največ zaradi politike nenadoma postali poligloti) še naprej dobro razumejo.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela