Tiskane izdaje
Tiskane naklade večine časopisov že nekaj let zapored upadajo, zaradi splošne finančne krize so se zdaj začeli močno zniževati še oglasni prihodki, reklame na internetu pa se še niso toliko prijele, da bi lahko vsaj nekoliko ublažile izpad prihodkov v tiskanih izdajah. Kriza, v kateri so se znašli časopisi, je zato mnoge založnike prisilila v iskanje novih strategij. Tudi, če ne kar predvsem, na internetu. Prej ali slej bo tudi internetno novinarstvo moralo začeti prinašati denar, pravijo. A kako, ni jasno še nikomur. Do zdaj se je v praksi vselej pokazalo, da bralci internetnih vsebin praviloma niso pripravljeni plačevati prebranega, naj gre za običajne časopisne ali za revijalne online informacije. Če je bila stran plačljiva, so pač kliknili na katerega izmed drugih ponudnikov, ki je v poplavi podobnih vsebin tako rekoč iste informacije ponujal zastonj. Tudi zato so po vrsti propadle ideje o še tako nizkih naročninah za ekskluzivni dostop do internetnih izdaj posameznih časopisov, pičle in finančno komajda omembe vredne učinke pa je dajala tudi večina projektov tako imenovanih »mikro plačil« ali plačil za posamezni članek, ki so veljala največkrat le za ekskluzivne vsebine ali nekatera tehtnejša besedila iz arhiva.
Po vseh spodletelih poskusih tovrstnega trženja informacij na internetu se je z leti uveljavilo nekakšno pravilo, da so pri podajanju novic »plačljive vsebine mrtve« in da se s tovrstnimi projekti nima smisla ukvarjati. Časopisi so se največkrat odločali kvečjemu le še za to, da so padanje naklade tiskanih izdaj skušali blažiti s preusmerjanjem bralcev s svojih internetnih strani na papirnati časopis, v katerem so jim potem ponujali poglobljeno in tehtnejše branje o vseh na hitro in na kratko zbranih informacijah, ko so jim jih najprej ponudili na internetu.
Zdaj se ideje o prodaji internetnih vsebin očitno spet vračajo na velika vrata. Začelo se je v New York Timesu, kjer je odgovorni urednik Bill Keller pred časom prvi začel znova javno govoriti o plačljivem online novinarstvu, ideja o plačljivih informativnih vsebinah se je zatem pojavila na naslovnici revije Time Magazine, polemike pa so se z one strani Atlantika nato hitro preselile v uredništva nekaterih evropskih časopisov in revij. Spodbuditi jih je v marsičem pomagal tudi evropski založnik internetnega Wall Street Journala, enega redkih plačljivih časopisov na medmrežju, in ko so se pojavile še v nemškem Spieglu Online, jih ni bilo več mogoče ustaviti.
Razlog za oživljene razprave o tem, ali je res mogoče zaslužiti s tistimi »ušivimi centi«, kot so do zdaj pri večini evropskih časopisov pravili zaslužkom z internetnimi stranmi, seveda ni le vsem znana kriza tiskanih medijev in upadanje oglasnih prihodkov. Problem je globlji. Večina tiskanih medijev je namreč doslej tudi z denarjem od oglasov (tistih v tiskanih izdajah) še zmogla financirati za sodobne elektronske čase menda obvezne internetne izdaje, brez katerih ni bil več noben časopis, ki da kaj nase. Po eni strani so si lastniki pri tem mislili, da razvoja pač ne kaže zamuditi, kajti morda se res pokaže, da bodo klasični časopisi začeli izumirati, internet pa bi potem lahko bil tisti novi čoln, na katerega bi se prekrcali. Po drugi strani so vsi potihem upali, da bo tudi ta online žurnalizem končno le začel prinašati oprijemljive oglasne prihodke in da bo zadeva finančno postala donosna.
A se do zdaj (med drugim zaradi finančne krize) ni zgodilo ne prvo ne drugo, temveč nekaj povsem tretjega. Zaradi krize so začeli hitro upadati sicer nikoli prav veliki oglasni prihodki pri internetnih izdajah, v vse hujši konkurenci, ki se je medtem razvila na medmrežju, pa zanimivih vsebin preprosto ni bilo več mogoče zagotavljati z »brezplačnimi žurnalizmom«. Denarja za prelivanje prihodkov iz tiskanih izdaj v še hitrejši (in predvsem kakovostnejši) razvoj interneta zaradi čedalje hujše krize prav tako ni več.
In kako naj bi bili videti plačljivi ali vsaj delno plačljivi bodoči internetni časopisi in revije? Najstarejša ideja je naročniška, podobna naročnini pri tiskanih časopisih. Druga različica so tako imenovana mikroplačila nekaj centov za vsako prebrano besedilo (podobno kot že pri nekaterih online ponudnikih glasbe), naslednja možnost bi lahko bile pristojbine, ki bi jih zato, ker imajo na svojih straneh tudi časopisne vsebine, zaračunavali in časopisom odvajali posredniki interneta, četrta ideja je povezana z uporabo elektronskih čitalnikov (še posebej, ko bi se tako imenovane elektronske knjige dovolj razširile), slišati pa je še za nekakšne prostovoljne prispevke v korist ponudnikov novičarskih portalov, pač glede na to, koliko komu koristijo. Prostovoljno, za največkrat »copy&paste« žurnalizem, se sprašujejo nekateri.
Očitno bo brez trdnega skupnega dogovora vseh ponudnikov informativnih internetnih vsebin (kar je praktično nemogoče, če pa že, bi bilo malone kartelno dogovarjanje) preteklo še precej vode, preden bi katera izmed predlaganih idej o plačevanju inernetnih časopisov lahko postala uresničljiva.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
