Objekt političnega poželenja

»Hočem sem noter!« je v mraku kričal ambiciozni socialdemokratski politik, ki se je s poslanskimi kolegi vračal iz bližnje gostilne in z rokami stresal rešetke na ograji. Za njimi je bil urad nemškega kanclerja v Bonnu. To je ena najbolj pripovedovanih legend nemške politike, ki naj bi dokazovala, kakšna velikanska želja po vzponu in sla po oblasti sta vodili Gerharda Schröderja. Razigrani politik je pred rešetkami razmeroma skromnega bonskega kanclerskega urada stal na začetku osemdesetih let. Poldrugo desetletje pozneje, leta 1998, je na položaju zveznega kanclerja res zamenjal Helmuta Kohla. In kot prvi nemški kancler se je manj kakor tri leta pozneje, 2. maja 2001, iz Bonna preselil v novo kanclersko palačo v Berlinu.

Njegova naslednica Angela Merkel je prejšnjo nedeljo pozno zvečer pred novinarji nastopila v družbi britanskega premiera Gordona Browna. Okoli nje je bila prava četa visokih uradnikov, med njimi kanclerkini najožji sodelavci, ki imajo več moči in vpliva kakor marsikateri zvezni minister. Na enem zadnjih obiskov voditeljev velikih sil pred nemškimi parlamentarnimi volitvami čez dva tedna sta z gostom smrtno resno govorila o žrtvah v Afganistanu in spoprijemanju s posledicami gospodarske krize. V svetlorjavi suknjič oblečena kanclerka je z Brownom pozirala pred fotografi in nato odhitela v eno od soban v višjih nadstropjih palače na Cesti Willyja Brandta 1, 10557 Berlin.

Urad zveznega kanclerja (uradni naziv je še vedno v moškem spolu) je središče politične moči v Nemčiji. Zaradi obsežnih pristojnosti kanclerja ali kanclerke se v njem sprejemajo ključne odločitve in odreja politika ene vodilnih svetovnih držav. Vodja kanclerskega urada je običajno eden najvplivnejših ljudi v državi, v njegovi pristojnosti je tudi obveščevalna služba. V ponoči osvetljeni palači v času krize zasedajo najvplivnejši politiki in visoki državni uradniki pozno v noč ali do jutra, denimo v primeru reševanja Opla. Osrednji del kompleksa - ob njem sta dve petnadstropni upravni zgradbi z več kakor tristo pisarnami - je 36 metrov visoka stavba v obliki kocke. Pročelje iz kamna je odprto z zasteklitvijo pod velikim lokom. Zato se je Gerhard Schröder pošalil, da ga palača spominja na pralni stroj. Še danes razni turistični vodniki pripovedujejo zgodbo, po kateri Berlinčani kanclerski urad imenujejo zvezni pralni stroj (Bundeswaschmaschine), čeprav je takšna »ugotovitev« bolj ali manj izmišljena.

Več v NeDelu