Oče žrtve prisegel, da bo ubil kanibalskega morilca Woodmanseeja

Dogodek je bil strašljiv, saj je policija truplo petletnega Jasona Foremana iskala več let, nato pa so po naključju na domu Woodmanseeja odkrili njegovo polakirano lobanjo in kosti, stanovalec pa je kmalu priznal tudi umor. Toda na veliko ogorčenje Jasonovega zdaj dvainpetdesetletnega očeta Johna Foremana so sporočili, da nameravajo morilca avgusta izpustiti na prostost, torej kar dvanajst let pred iztekom prisojene kazni. Jasonova mati Joice je umrla že leta 2000. Izpustili ga bodo zaradi vzornega vedenja v zaporu.

Vsekakor je novica starejšega Foremana tako razjezila, da je kar javno, po ameriški radijski postaji ABC News zagrozil, da bo sam dokončno obračunal z morilcem. »Ubil ga bom, če ga res izpustijo,« so šle ta teden njegove besede v eter. »Ta človek je pošast.« Zanimivo je, da je za lokalni Providence Journal vest o predčasni izpustitvi kot šokantno komentirala tudi sodnica višjega okrožnega sodišča Susan E. McGuirl, ki je bila leta 1983 še državna tožilka in se je z morilčevo obrambo po ameriški navadi pogodila za hitrejši postopek (priznanje), kar ga je rešilo pred verjetno vsaj dosmrtnim zaporom. »Takrat res niti najmanj nismo pomislili na to, da bi ga lahko predčasno izpustili že po 28 letih,« je priznala za dnevnik. »Seveda smo se zavedali, da bo tudi to vprašanje prej ali slej prišlo na vrsto, to so vedeli tudi Foremanovi, nikakor pa nismo pričakovali, da se bo zakonska možnost uresničila tako hitro, zdaj je namreč bila izkoriščena že ob prvi priložnosti.«

Svojo razlago pa ima seveda tudi Foreman, ki se zdaj jezno tolče po glavi, ker bi vendarle lahko onemogočil prošnjo za predčasni izpust, le da ni želel znova podoživeti nekdanje tragedije, ki se je začela takrat, ko je Woodmansee spomladi 1975 – ko je bil sicer star šele šestnajst let – Jasona zvabil v hišo Foremanovih in ga tam s kuhinjskim nožem zabodel v prsi, nato pa njegovo truplo v plastični vreči prenesel do svojega domovanja, nekoliko više v isti ulici, in ostanke zakopal na dvorišču. Kljub eni od največjih iskalnih akcij v zgodovini Rhode Islanda, pri kateri je sodelovalo tudi več sto prostovoljcev od vsepovsod, so morala miniti leta, preden so odkrili ostanke nesrečnega fantiča.

Odkritje je pospešila šele preiskava Woodmanseejevega domovanja, ko so našli njegov dnevnik, v katerem je popisal tudi svoje kriminalno dejanje, naleteli pa so tudi na škatlo s kostmi, o kateri so forenziki nedvoumno ugotovili, da so Jasonova lobanja, čeljust in rebra, s katerih pa da je bilo že na začetku odstranjeno vse mehko tkivo. Foreman je novinarjem povedal, da je takratne dogodke skozi čas povsem potlačil v spominu, ker so bili preveč boleči, da bi še naprej razmišljal o tem. Zdaj so se vrnili tudi težki spomini, ki me znova preganjajo. V meni kljub vsemu ni oproščenja, samo misel na maščevanje. Ljudem, ki me podpirajo v boli, se bom zahvalil tako, da se znebim pošasti.«