Tiskane izdaje
Podgane so že vrsto let ena hujših nadlog v Benetkah. Ko je avgusta 2001 v bližini mostu Rialto eksplodirala bomba, ki so jo nastavili pred stranski vhod sodne palače, so odkrili številne rove in gnezda teh glodavcev. Čez dan je Rialto poln turistov, ki se v strnjeni vrsti pomikajo po beneški božji poti: Piazzale Roma-Rialto-San Marco. Pokriti most s trgovinami in stojnicami je znamenitost, ki ne sme manjkati na fotografijah in videoposnetkih iz Benetk. Zvečer, ko se življenje na mostu in pod njim malce umiri, pa iz razpok prilezejo številne podgane, nekatere so tako velike, da se jih človek kar ustraši.
Pred leti so na Rialtu opravili redna vzdrževalna dela, vendar je zdaj kamen spet siv od dima vaporettov in številnih drugih plovil, ki dan za dnem vozijo ljudi in tovor po Velikem kanalu. Promet je v zadnjih letih tako gost, da prihaja do zastojev, za barke pa ne veljajo nobeni okoljevarstveni predpisi, ki bi določali zgornjo mejo škodljivih izpustov, kot to velja za vozila na kopnem.
Mestna odbornica za javna dela Mara Rumiz je od podjetij, ki opravljajo vzdrževalna dela, že zahtevala, naj se prednostno lotijo obnove mostu, saj bi glodavci lahko resno poškodovali najstarejši most čez Canal Grande. Gradbeniki opozarjajo, da je Rialto tokrat potreben temeljite obnove, ne pa zgolj lepotnih in površinskih popravkov. »Naročili smo študijo, ki nam bo povedala, v kakšnem stanju je most. S prostim očesom lahko vidimo marsikaj, vendar nas bolj skrbi, koliko je poškodovana struktura mostu, ki pred več kot 400 leti ni bil predviden za tolikšne obremenitve,« je za Corriere della Sera povedal Giampaolo Sprocati, direktor družbe Insula, ki skrbi za obnovo Benetk.
Rialto je zaradi zanimanja medijev seveda v središču pozornosti, vendar je v Benetkah več kot 400 mostov, med njimi na desetine takih, ki so na meji uporabnosti, še opozarja Sprocati. Nekateri so v tako slabem stanju, da jih bodo morali zapreti, če se takoj ne lotijo njihove obnove. Ker je občinska blagajna bolj prazna kot polna, denarja za dela ni dovolj, zato skuša beneški župan Massimo Cacciari dobiti denar za obnovo Rialta tudi od bogatih podjetij in premožnih zasebnikov. Za obnovo nekaterih znamenitih beneških palač ob Velikem kanalu mu je to v preteklosti že uspelo. Med deli so bile zato te palače ovite v bolj ali manj domiselne reklame, kar se bo verjetno zgodilo tudi, ko bodo obnavljali Rialto.
Calatravov most, ki povezuje železniško postajo Santa Lucia z avtobusnim terminalom na Piazzale Roma ter glavnim parkiriščem Tronchetto, so po večletnih zapletih končno odprli pred slabim mesecem. Moderna konstrukcija iz jekla in stekla, dolga 94 metrov in težka 1500 ton, že od začetka ni bila pogodu Benečanom. Zdel se jim je preveč moderen, pretežak za nestabilno obrežje in odločno predrag, tako da so gradnjo nameravali celo opustiti. Pred tremi leti jim je arhitekt napisal odprto pismo, v katerem jih je seznanil, da je bil vpleten v podobne spletke kot pred tem že dve svetovni imeni arhitekture: Le Corbusier in Frank L. Wright, ki so jima v tem mestu že preprečili delo. Zadeve so se umirile in Benečani so po 74 letih septembra le dobili četrti most čez glavno prometnico.
Po odprtju mostu, o katerem je predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano rekel, da je »čudovit«, pa so se začele nove težave. Zaradi nekaterih steklenih stopnic, ki imajo dvojno širino, se je mnogim ljudem zgodilo, da so stopili v prazno. Že prvi teden po odprtju so se v medijih pojavili članki o tem, da redarja, ki pazita na most, nimata drugega dela, kot da pobirata ljudi. Most so poimenovali Ponte delle cadute (Most padcev) in od mestne oblasti zahtevali, naj poskrbi, da ga bodo ljudje lahko prečkali, ne da bi se poškodovali.
Več v sredini izdaji Dela
