Brin

To bogastvo torej poberemo ob pravem času in pripravimo letnemu času oziroma potrebam primerno. O njem smo, vsaj za začimbne namene, govorili že pred časom v rubriki Začinjamo, medtem ko nas tokrat bolj zanimajo druge možnosti uporabe. Za kakršne koli obilnejše uspehe se najprej oborožimo s tradicionalnim nabiralnikom v podobi sita z držalom v obliki križa, nato pa je vse pod razno. Če znamo to divjino pripraviti za žganje, smo že umetniki. V tem primeru iz sedmih do desetih kilogramov brinovih jagod skuhamo liter prvovrstnega in nadvse zdravilnega žganja. In zatem pripravimo še … Kombučo? Seveda. Vino? Vsekakor. Naj to krepkost namočimo v kisavi, kisu, vinu, žganju? Kako da ne. In postorimo še kaj drugega, podobno primernega za umetnije po pradavnih vzorcih, ki se jih še zavedamo ne več, a že kar nekaj tisočletij, če ne nekaj desettisočletij več, zelo vemo zanje. Čeprav morda ne vemo, da brin po sodobnem botaničnem imenoslovju sodi v družino cipresovk, Cupressaceae , v kateri z znanstvenim imenom nastopa kot Juniperus communis ali, po domače, navadni brin. Njegova pogostejša bližnja sorodnika sta podobno uporabni rdečeplodni brin, J. oxycedrus , ki ga zelo pogosto srečamo v Istri in jugovzhodneje ob jadranski obali, in zelo neuporabni in pravzaprav strupeni smrdljivi brin, J. sabina , ki raste na prisojnih krajih po Kočevskem in v Trnovskem gozdu. V nasprotju s prej omenjenimi vrstami, ki se ponašajo z igličastimi, po tremi v vretencih razporejenimi listi, ima slednji luskaste, na steblu nasprotno nameščene liste.

Predstavitev rastline

Navadnega brina je dovolj vsepovsod, vendar najraje raste na vsaj malo opuščenih travnikih in pašnikih od nižin do sredogorja. Sloki grmi so visoki do dva metra, zgodi pa se, da navadni brin zraste tudi več metrov visoko ter se razvije v drevo. Ima igličaste liste. Drobni moški in ženski cvetovi se odprejo spomladi. Storžki, ki se razvijejo iz slednjih, so prvo leto zeleni, dozorijo pa jeseni naslednje leto. Takrat pomodrijo in postanejo sladki, vendar še vedno ohranijo prodorno smolnato aromo.

Nabiranje in shranjevanje

Zrele storžke najpreprosteje nabiramo z otresanjem vej, pod katere podstavimo posebej za ta namen narejeno sito, veliko posodo ali ponjavo. Najprimernejši čas za nabiranje je jeseni. Na vejah ostanejo tudi čez zimo, vendar se njihova kakovost zaradi izsuševanja postopoma zmanjša.

Kar jih ne porabimo sproti, jih posušimo in shranimo v zaprtih steklenih kozarcih na temnem mestu.

Spomladi nabiramo mlade poganjke, ki jih sveže ali posušene uporabljamo za pripravo poparkov.

Učinkovanje

Brinovi storžki vsebujejo skoraj tretjino sladkorjev, zato ne preseneča, da jih lahko uspešno namočimo za žganje. Ampak za začimbne in zdravilne namene nas bolj zanima brinovo eterično olje, ki ga je v storžkih do pet odstotkov in ga sestavlja več deset sestavin. Poleg tega vsebujejo še flavonoide, smole in druge sestavine. Glede vsebnosti rudnin in vitaminov niso pomembni.

Brinovo eterično olje ima izrazit učinek na prebavo, presnovo in izločanje. Spodbuja in pospešuje te temeljne procese v našem telesu ter učinkuje splošno poživilno. Zato lajša težave z motnjami presnove, kot so putika, otekli sklepi, revma in podobne posledice »minulega dela« s preveč hrane, nekakovostne hrane ter premalo gibanja. Oziroma drugače, brin kot začimba jedi in sestavina pijač spodbuja prebavo in učinkuje razkuževalno tako v prebavilih kot dihalih. Krepi sluznice, spodbuja izkašljevanje, pospešuje delovanje sečil, v prevelikih količinah pa jih nadraži, predvsem ledvice. Zato tudi to zdravje, kot vsako drugo, uživamo v njegovi jakosti primernih odmerkih.

Priprava

Z brinovimi jagodami, bodisi svežimi ali posušenimi, vendar vsekakor zdrobljenimi, začinjamo zelo raznovrstne mesne jedi, predvsem tiste mastnejšega značaja, in vse, ki se kuhajo ali pečejo dalj časa. Dodamo jih med pripravo ali z mešanico strtih brinovih jagod, česna in soli meso natremo pred peko. Tradicionalno se uporablja predvsem za divjačino in govedino, vendar se zelo poda k ovčetini in še kaki vrsti mesa, tudi drobovini. Niti na različne načine pripravljeno kislo zelje naj ne mine brez njih, za nadaljnje raziskave pa si privoščimo jabolčne jedi, pa čeprav le čežano ali marmelado, z brinom.

Brinove jagode so zelo primerne tudi za pripravo raznovrstnih pijač, izmed katerih se spomnimo temeljne enostavnosti, ki jo pripravimo tako, da steklenico s širokim vratom do polovice napolnimo z brinovimi jagodami, zalijemo z vodo ter za vsaj dva tedna shranimo v kleti ali shrambi. Zatem tekočino prelijemo v steklenice in po malem spijemo. Na brinove jagode znova nalijemo vodo in postopek ponavljamo tolikokrat, dokler je v tekočini, ki jo odlijemo z jagod, še količkaj arome in okusa, torej vsaj dvakrat ali trikrat. Brinove jagode se zelo okusno obnesejo tudi namočene v kisavi, vinu ali kisu, le da v teh primerih steklenico napolnimo z njimi do petine ali četrtine.

Če bi se radi lotili priprave bolj posebnih brinovih pijač, kot je na primer brinovo vino, še pravi čas naberemo in zmeljemo dovolj brinovih plodov oziroma te ob primernem času pridobimo od prijaznih ljudi, ki kuhajo pravi brinovec.

Sladko-kisla solata z brinom

V skledi zmešamo po pol kilograma narezanih jabolk in kislega zelja, v skodelici pa kar nekaj sezamovega olja (ali še več sezamovega masla) in žlico strtih brinovih jagod. S polivko prelijemo mešanico v skledi, narahlo premešamo ter po želji še malo zabelimo. Okrasimo z nekaj celimi brinovimi jagodami.

Brinova kombuča

Pripravimo jo kot običajno, le da odmerimo pol manj čaja, torej pol žlice na liter, vendar enako količino sladkorja (60 do 70 gramov na liter). V posodo, v kateri pripravljamo kombučo, damo, spet za vsak liter, žlico strtih brinovih jagod ali vsaj pet žlic brinovih tropin, ki so ostale po kuhanju žganja. Zalijemo s čajem, namestimo matico, zavežemo s krpo, počakamo na to, kar še ni bilo.

Brinovo vino

Za vsakih šest litrov vode odmerimo 1,2 kilograma sladkorja ter zmeljemo kilogram brina oziroma si preskrbimo tri litre brinovih tropin. Glede na izbrano surovino bo izid drugačen, vendar vsekakor uporaben. Pripravimo toliko brinovega »mošta«, kot nam le dopušča prostornina vrelne posode, ki je na voljo. Vse skupaj damo v škaf ali podobno posodo, primešamo aktivirane vinske kvasovke, ki jih glede na količino pripravimo po navodilih, ter pustimo dva do tri dni. Nato vse skupaj, torej z brinjem vred, pretočimo v vrelno posodo, namestimo veho ter pustimo na primerno toplem mestu. Ko je vrenje končano, kar traja vsaj tri tedne, naš čudež odlijemo od gošče, nalijemo v drugo posodo, zamašimo in pustimo mesec dni v kleti ali v shrambi. Nato vino previdno odlijemo od usedline in ga ustekleničimo.

Naj ne zmoti, da iz tako pripravljenega vina s kisovo matico in primernim postopkom pripravimo brinov kis. Sladko-kisla solata z brinom Brinova kombuča