Tiskane izdaje
Juniperus communis po latinsko ali brin po naše naj bi dobil ime po ljubkem ptiču brinovki, ki z veseljem zoba njegove jagode. Okoli njega je spletenih veliko legend in vse obdaja duh mračne skrivnosti. V srednjem veku so menda z brinovimi vejami in kadilom klicali umirajoče v življenje, pripisovali so mu lastnost, da razlikuje laž od resnice, sloves preprečevalca smrti pa je dobil ob izbruhu kuge v srednjem veku. Z njegovim lesom so kadili sobe, bolnike in zdrave ljudi ter ob tem zaklinjali smrt, naj se umakne. Na njem so sežigali mrliče in verjeli, da ima človek, ki pije brinovo vodo, možnosti prerokovanja. Znani nemški učenjak Hieronymus Bock ga je v svoji knjigi opisal kot izredno sredstvo proti kugi. Še leta in leta po njej so kmetje kadili hleve in hiše z brinovim kadilom in niso se motili. Poznejše raziskave so pokazale, da njegov vonj uničuje bakterije, viruse in klice. To je vedel tudi naš znani zeliščar, pater Simon Ašič, ki je v svojem priročniku o nabiranju zdravilnih zelišč zapisal, naj čistimo zrak v sobah z brinovimi jagodami, ki jih vržemo na žerjavico, pri kužnih boleznih pa jagode žvečimo.
Pravi čas za obiranje
Brin je razširjen grm, njegove gosto poraščene veje nosijo črnorjave jagode, ki se modrikasto svetijo. Je zelo nezahteven, potrebuje samo svetlobo, zadovoljuje se s suho, mokro, peščeno ali skalnato podlago. Ker ima širok sistem korenin, raste tudi med skalovjem. Razširjen je severni Afriki, Evraziji, Severni Ameriki, njegov trdi in obstojni les pa najbolj cenijo strugarji. Razširjajo ga predvsem brinovke in kosi. Uporabni so vsi deli, najbolj znane in pri domačem zdravljenju največkrat uporabljene pa so jagode. Dozorijo po dveh ali treh letih, nabiramo jih jeseni, zlasti oktobra ali novembra, ko se modro svetijo. Iglice so zelo goste in bodejo, zato jih nabiramo dobro zaščiteni ali jagode z dolgo palico zbijamo z grma.
Z brinovo kuro nad prehlad
Legendarni avstrijski zdravilec Kneipp (1821-1887) je toplo priporočal brinovo kuro pri kroničnih prehladih, bolečih sklepih in pogostih vnetjih. Olje vtiramo v boleče dele ali uživamo zrele jagode. Prvi dan jih počasi prežvečimo pet, vsak naslednji dan dodamo eno, do petnajst. Nato spet nazaj: vsak dan eno jagodo manj, do začetnih pet. Kure ne ponavljamo brez posveta z zdravnikom, vsekakor pa ne pred potekom enega meseca. Poleg tega jagode razkužujejo dihala, pomagajo pri želodčnih težavah, so dobre za prebavo, odpravljajo napenjanje, zgago, spodbujajo tek, čaj blaži kašelj in še in še. Jagode pa dražijo ledvice, zato naj jih jedo samo ljudje, ki z njimi nimajo težav, nosečnicam pa je uživanje brina v kateri koli obliki prepovedano.
Zdravilo naših prednikov
Brin je neverjetno uporaben in zdravilen grm, in naši predniki so vedeli: Pred bezgom se odkrij, pred brinom padi na kolena! Nekoč so to delali dobesedno. Pred uvozom kadila so ga cerkveni očetje uporabljali v cerkvah in pri umirajočih in kmalu je postal razširjen kot drevo mrtvih na pokopališčih. V sagah in pripovedkah pa je postal skrivnostna stvar, ki varuje pred demonskimi silami zla.
Priljubljen je tudi v kuhinji. Brinove jagode uporabljamo pri kisanju in kuhanju zelja, oplemenitijo divjačino, temne omake in ribe, so stalni spremljevalci narastkov in marinad. So neverjetno dragoceno živilo. V njih so eterična olja, smole, grenčice, čreslovina in sladkor. Brinovec je odlično sredstvo za zbujanje teka. Lahko pa si sami pripravimo »brinov cvet« za zunanjo uporabo, predvsem pomaga pri revmi in išiasu. Približno sto gramov jagod zmečkamo in jih prelijemo z alkoholom. Vsak dan pretresemo steklenico, po dveh tednih precedimo in z dobljenim domačim zdravilom natiramo boleče predele.
In še nasvet za zaljubljene: skupaj z brinovimi jagodami so peteršilj, lovor in česen zeliščna mešanica za spodbujanje libida, potence in torej tudi rodnosti.
