Bučni jušnik

Nasploh so buče naravne konzerve: lahko jih pojemo še čisto majhne ali pa počakamo, da zrastejo in se odebelijo. Shranimo jih v hladno klet ali jih imamo »kar tako« na mizi vsaj do konca leta.

Objavljeno
01. oktober 2009 22.25
Slavka Ilich
Slavka Ilich
A ko se na bučni lupini pojavi temna pika, vemo, da se ji izteka čas. Odrežemo meso, če je začelo gniti, in jo tako ali drugače skuhamo.

 

Muškatne buče so kot sonce, tople oranžne barve, čvrste, nagubane in dovolj velike, da lahko za obrok ali dva juhe na tržnici kupimo en sam primerno velik krhelj. Lahko pa nas buča s svojo obliko zapelje kar v enem »kosu«. Nekaj časa jo imamo za okras, nato pa jo porabimo po delih ali, če je jedcev več, kar hkrati - kot jušnik! V njem seveda ponudimo krepko bučno juho.
Bučna juha v bučnem jušniku razveseli vsakega jedca in polepša še tako deževen jesenski dan. Lahko je tudi »junakinja« prvega jesenskega praznovanja.

Dolgotrajno strganje mesa iz buče mi je vedno povzročalo preglavice. Če sem ga izdolbla premalo, ni bilo dovolj juhe, če sem se bolj potrudila, pa se je povečala prostornina, tako da je juha segala le do polovice »posode«. Letos sem naredila drugače. Muškatni buči sem samo izrezala pokrov in odstranila semena. Jušnik je bil hitro pripravljen, juho pa sem skuhala iz buče hokaido , ki je ni treba lupiti, in z njo do vrha napolnila jušnik iz muškatne buče.

Po kosilu jušnika nisem zavrgla, temveč sem ga splaknila z vodo, razrezala in olupila. Narezane večje kocke sem zamrznila za juhe in enolončnice za kdaj pozneje, ko bom morda za jušnik uporabila drugo bučo.