Budnar‘ca,
 črna kuhinja in trnič

Če bi svobodno izbirala, bi bila fotoreporterka revije National Geographic. Čeprav se ji želja ni izpolnila, ima Alenka Hribar z geografijo veliko skupnega, in z narodno dimenzijo tudi. Diplomirala je prav iz geografije, svoje znanje in energijo pa namenja ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Kot predsednica turističnega društva Kamn'k soustvarja program muzejske Budnarjeve hiše, stare kmečke domačije v Zgornjih Palovčah, kjer se še danes kadi iz črne kuhinje. Dobila sva se v srednjeveškem jedru Kamnika, z vsemi čudovitimi velbi, fasadami in ornamenti okoli naju. Jaz popoldansko umirjen, še romantično zasanjan od vožnje s kamničanom, ona energična, prav živahno zgovorna.

Pred uro je končala delo v turističnoinformacijskem centru, kjer je redno zaposlena, se zatem sestala na kavici s prijateljico, potem pa si je vzela čas, da mi predstavi tisto, kar ji zadnja leta jemlje največ prostega časa – Budnarjevo hišo.

Z avtom naju je zapeljala v gričevje nad Kamnikom in odklenila vhodna vrata stare kmečke domačije. Znašla sva se v temačni prekajeni izbi, z nizkim sajastim stropom in od uporabe zlizanim lesenim pragom. Le koliko nog je v vsej zgodovini hiše že stopilo nanj, sem pomislil.

»To je Budnar'ca,« mi jo je prav ljubko predstavila in odprla vrata ganka, da je v prostor prišlo še nekaj popoldanske svetlobe. V dozidanem delu je zavrtela žarnico stropne luči, in v temačnem prostoru so se v kotu prikazali obrisi črne kuhinje. »So me že vprašali, ali je po stenah in stropu asfalt,« se je namuznila in me povabila na klepet za staro kmečko mizo.

Tako stara kmečka hiša ima s svojimi zgodbami in skrivnostmi prav gotovo svojstven značaj. V kakšnem odnosu ste z njo?

Ko sama vstopim v hišo, se počutim zelo domače. Opažam pa, da se drugi spremenijo. Če so bili pred prihodom nekoliko zadržani, se v njej hitro sprostijo. Tako večkrat opazujem, kako se skupina ljudi posede okoli peči in se prepusti kolektivnemu duhu. Ko smo imeli v hiši delavnico otroškega risanja, so v nekem trenutku vsi obiskovalci prijeli pisala in začeli ustvarjati.

Kdaj ste prvič prestopili prag domačije?

Mislim, da leta 2003 ali 2004. Takrat sem spoznala zdaj že pokojno nekdanjo oskrbnico Ivo Šubelj Kramar, ki je zaslužna, da je Budnarjeva domačija to, kar danes je. Veliko je naredila za njeno prepoznavnost in tudi zastavila program delavnic, s katerimi nadaljujemo njeno delo.

Program je kar pester. Kaj vse pripravljate za obiskovalce?

Pred nekaj dnevi so nas obiskali japonski turisti. Po ogledu Bleda so prišli na domačijo peč kruh, nato so si ogledali Postojnsko jamo in že so nadaljevali potovanje po Evropi.

Peka kruha v stari lončeni peči je le ena od dejavnosti na domačiji. Trudimo se, da bi bil program pester in povezan z bogato kulturno dediščino slovenskega podeželja. Pripravljamo kar nekaj tradicionalnih delavnic, od izdelovanja adventnih venčkov do velikonočnih butaric, po katerih tudi slovijo okoliške vasi. V domačiji vsako leto pričakamo Miklavža, poslušamo pravljice, imamo čipkarsko popoldne...

Pred dvema letoma smo priredili več tematskih delavnic, povezanih s kulinariko. Poimenovali smo jih Okusi slovenskega podeželja – spoznavali smo običaje kolin, sirarstva, medarstva, dvakrat smo pripravili Martinovo pojedino. No, nazadnje smo v nedeljo končali lončarsko kolonijo, na kateri je sodelovalo kar petnajst lončarjev iz različnih slovenskih krajev.

Koliko je hiša stara?

Da je stara 350 let, govorimo že vsaj dvajset let (smeh). Tako kot veliko starih kmečkih hiš so jo sčasoma in glede na potrebe dograjevali in spreminjali. Ostala je prvotna dvocelična zasnova – veža s črno kuhinjo in hišo, kasneje so dozidali kamro, v kateri je zdaj bela kuhinja, in gospodarski del. Etnologi pravijo, da hiša ni vzorčen primer zidane podeželske dediščine, toda še danes živa črna kuhinja je tisto jedro, ki ohranja občutek prvobitnosti in preteklosti.

Kdo so bili Budnarjevi, po katerih se domačija imenuje?

Hišno ime je Pr' Matjaž, Budnar so se pisali lastniki, ki so še v 18. stoletju prevzeli takrat zapuščeno hišo. Florjan Cveto Budnar jo je kot eden od potomcev novih lastnikov v osemdesetih prodal kamniški kulturni skupnosti in danes je v lastni občine. Oskrbniki smo aktivni člani turističnega društva Kamn'k, občina pa nam zagotavlja sredstva za izpeljavo zastavljenega programa.

Je Kamnik z okolico v turističnem pogledu zanimivo izhodišče?

Kamnik je za turiste izjemno izhodišče, predvsem zaradi bližine Ljubljane in letališča. Zanimivo je srednjeveško jedro z Malim gradom in ljubkimi uličicami. Najlepše je v času prireditev, zlasti ob septembrskih dnevih narodnih noš. Od lani sem tudi sama imetnica narodne noše, ki jo s ponosom oblečem.

Prav tako je izjemna okolica mesta. Kamniško-Savinjske Alpe so prepletene s planinskimi potmi in so med pohodniki zelo priljubljene. Čudovita je neokrnjena dolina Kamniške Bistrice, pa Tuhinjska dolina s termami Snovik, v občini imamo tudi najlepši park, Arboretum v Volčjem Potoku. Največ turističnih možnosti ima gotovo Velika planina, kjer se je vse do danes ohranilo pastirstvo. Pastirji namreč junija na planino priženejo živino in tam živijo do septembra.

Trnič je eno od še neodkritih bogastev planine. Povejte nam kaj več o njem.

To je poseben sir, narejen iz puste skute, ki se ji dodajata smetana in sol. Pastirji so med pašo na planini shranili nekaj skute, jo oblikovali v stožce, ki naj bi upodabljali ženske prsi, nato pa so jih ob koncu pašne sezone odnesli v dolino in podarili ljubljenemu dekletu v znak zvestobe. Sir so sušili pri ognjišču pastirske bajte, kjer so kurili z bukovimi drvmi, in vanj s tako imenovanimi pisavami, izrezljanimi paličicami, vtisovali različne, največkrat floralne vzorce. Izbranki so trnič podarili vedno v paru, kar še poudarja simboličen pomen sira.

Sir torej ni namenjen zaužitju?

Mislim, da ne, čeprav se mi zdi, da ima okus podoben parmezanu. Če je trnič naredila prava roka, ne bi smel splesniti ali zgniti. Tale tu je star že vsaj dve leti, pa je še tak, kot mora biti.

Se tradicija izdelave sira ohranja?

To znanje izumira, redki planšarji pa ga še znajo narediti, na primer Rezka Mali iz Strahovice, Peter Erjavšek in Janko Kemprle. V Kamniku si prizadevamo, da bi izdelavo trniča zaščitili in ga z vključitvijo v turistično ponudbo ohranili pri življenju.

Budnarjevo domačijo predstavljate kot »živi« muzej.

Na društvu se trudimo, da hiša ne bi bila zgolj spomenik, ampak prostor, kjer obiskovalci tudi kaj doživijo in ustvarijo. Ne gre le za občutek, predstavo, kako so ljudje nekoč živeli. S programom in delavnicami želimo oživiti tradicijo in ji dati neko novo vrednoto, tukaj in zdaj.

Kulinarika je eden od močnih elementov vaše ponudbe. Po naročilu lahko pričarate pristno kmečko ozračje z jedmi, pripravljenimi v stari peči črne kuhinje.

Gostom radi postrežemo še kaj več poleg osnovnih jedi za pokušnjo. Pri tem se povezujemo s sosedi domačije in iščemo dobavitelje v bližnjem okolju. Ena od želja je prav ustvarjanje ekonomskih stikov z domačini, tako v zaselku kot širše. Velikokrat tako za goste speče kruh v svoji peči soseda Francka, salama je tudi od sosedov, sir navadno dobimo iz Tuhinjske doline, jabolčnik iz Tunjic. Sami naredimo metin sok, meto naberemo v garkeljcu, kot pravimo vrtu za hišo. Bogastvo, ki ga imamo, moramo še odkriti in se povezati v dobro vseh nas. V tujini je to že marsikje splošna praksa, pri nas je še v zametkih. Pri vsem nam stojita ob strani tudi krasna soseda Olga in Tomaž, brez katerih ne bi bilo mogoče upravljati domačije. Tomaž pomaga pri kurjenju peči in peki pečenke, Olga pri kuhi in strežbi.

Kaj lahko gostom poleg hladnega narezka in jabolčnega soka še ponudite?

Ponujamo preproste tople malice, običajno pripravimo kislo zelje, pečenice in jabolčni zavitek, v krušno peč radi postavimo telečjo ali svinjsko kračo, in ker pravijo, da je bila v hiši pogosto na mizi prosena kaša, jo vključimo v jedilnik kot prilogo ali sladico.

Želimo si, da bi še bolj razvili program podeželskega slow fooda v avtohtonem okolju, že zdaj pa za skupino pripravimo tudi po šest hodov. Smo še v začetni fazi učenja, tako da zmeraj skuhamo preveč (smeh).

Proseno kašo, kračo in kmečki krompirjev kruh ste nekako razumljivo uvrstili na jedilnik, pripravljen za nas. Kakšno zgodbo pa ima prav tako izbrani chilli con carne?

(smeh) Zelo rada potujem in jed me spominja na obisk Amerike. S fantom Gašperjem sva že dvakrat potovala po prostranstvih ZDA, prvič sva prekrižarila zahodno obalo, od Los Angelesa do San Francisca, in si ogledala čudovite narodne parke, lani pa sva se odločila za zahodni del, od Atlante, Memphisa, Nashvilla, New Orleansa do Key Westa na jugu Floride.

Potovanja so vam torej blizu?

To strast gojim še iz študentskih let. Mama pravi, da sem Alenka Potepenka, in če bi se dalo, bi potovala ves čas. Zaradi zanimanja za svet sem se tudi odločila za študij geografije. S potovanji si širiš obzorje in spoznavaš, da je vsak človek svet zase, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Šele s svojimi izkušnjami si lahko ustvariš podobo, ki presega sprejete stereotipe. Na primer, da so Američani ozko zagledani brez splošnega znanja ali da so muslimani zadrti. Večkrat me je prav v tujini presenetila odprtost ljudi, ki jo v Sloveniji kar malo pogrešam.

Kje vse ste že bili?

Med študijem sva se s fantom odločila, da se usmeriva na še neturistični del Vzhodne Evrope in Balkana. Skupaj z druščino s fakultete sva v kombiju prekrižarila nekdanjo Jugoslavijo, Bolgarijo, Makedonijo in Grčijo. Enkrat smo se prav tako s kombijem odpravili celo do Sankt Peterburga in na poti spoznali takrat še neodkrite baltske države, Litvo, Latvijo in Estonijo. Sledila so potovanja v Maroko, vmes sem s prijateljicami odkrivala Avstralijo, Sirija in Jordanija sta bili nepozabni dogodivščini... Nazadnje sva s fantom letos za prvomajske praznike obiskala Češko. Če se le da, potujeva tudi med letom.

Pa Slovenija?

Slovenija nama je zelo všeč, še posebej hribi. Na Menini imava majhno hišico, preuredila sva si lovsko kočo, imenuje se Jakova koča, po mojem dedku lovcu. Tako rekoč vse smo naredili sami, s pomočjo mojega očeta. Lepo je na planini, veliko koncev tedna preživiva z Gašperjem tam, predvsem poleti in pozimi. Uro in pol hoje je do koče iz Tuhinja, in potem si zakuriš v peči in uživaš. Tam so tudi dobri tereni za gobarjenje, kar je še ena moja strast.

Saj res, kako je letos z gobami?

Letos zaradi suše ni prave sezone. Zdaj pravijo, da jih je nekaj več. Nabiram golobice, turke, štorovke in seveda jurčke, ki jih vložim ali zamrznem za slastne rižote, čeprav imam najraje sveže, pečene na žaru.

Kako se jurčkov lotite?

Čim bolj preprosto. Kdaj se mi zdi, da z začimbami pretiravamo. Bilo je obdobje, ko se je jedem dodajalo tisoč in eno začimbo, zdaj pa spet prihaja čas, ko je v ospredju osnovni okus sestavin.

Kako pa se znajdete v vlogi kuharice?

Ne spomnim se, da bi do tridesetega leta vsaj enkrat skuhala sama kosilo (smeh). Mama je bila tista, ki je doma skrbela za hrano, poleti, ko smo bili na morju, pa je oče nalovil in pripravil morske dobrote. Ko sem s starši počitnikovala na Visu, smo tudi po štirinajst dni jedli samo ribe. Obožujem jih in zato sem v jedilnik tudi vključila dagnje na buzari.

Je kakšna hrana, ki je ne jeste?

Mislim, da ne. Zadnjič je mama skuhala vampe in bili so zakon!