Česnovka

Upoštevajmo pa le, da je bolj grenka, dalj ko raste. Zato, pravi čas na pravem mestu, kot na splošno velja za hitro rastočo divjo zelenjavo. Veselimo se samosvojega sladko-grenkega česnovkinega okusa, s primernimi dodatki bomo tudi prijetno siti.

Česnovka

Samo da je v zemlji malo več vlage, in česnovka ne le, da pride mimo, ampak se v tleh tako zelo udomači, da sploh noče in seveda ne gre stran, naj jo še tako vztrajno nabiramo in jemo. To je rastlina iz družine križnic, ki po latinsko sliši na ime Alliaria petiolata, medtem ko je njeno slovensko botanično ime navadna česnovka. Prvi del latinskega imena, torej rodovno ime, se spogleduje s česnom in drugimi luki, ki jih druži rod z latinskim imenom Allium, iz katerega izvira njeno slovensko ime. Kljub temu je okus po česnu komaj razpoznaven, toliko bolj pa stopa v ospredje njen okus z manj ali bolj izraženo grenko noto.

Predstavitev rastline

Česnovka je pri nas splošno razširjena ob rekah in potokih, vendar jo najdemo tudi na vlažnih krajih po gozdnih robovih in v senčnem zavetju zidov in plotov. Zraste do meter visoko, listi so srčasti z neenakomerno nazobčanim robom. Spodnji so večji in dolgopecljati, višji stebelni listi so manjši in s krajšim pecljem. Iz belih cvetov se razvijejo nekaj centimetrov dolgi ozki plodovi, luski.

Ob rekah raste tudi trpežna srebrenka, ki je nekoliko podobna česnovki, le da ima večje liste, dišeče rožnate cvetov in ovalne plodove (luske). Suhi so srebrni in jih podobno kot luske gojene enoletne srebrenke spoznamo v šopkih suhega cvetja, botrovali pa so tudi imenu rastline. Obe srebrenki sta užitni in enako uporabni kot česnovka.

Nabiranje in shranjevanje

Nabiramo mlade liste, poganjke, popke in cvetove. Tudi plodovi, dokler so še mladi in mehki, so uporabni. Vse omenjene dele jemo predvsem surove, v manjši količini jih dodajamo kuhanim in pečenim jedem. Za sušenje podobno kot druge križnice ni primerna, lahko pa jo zamrznemo.

Učinkovanje

Prehranska vloga česnovke je podobno kot pri drugih divjih križnicah predvidljiva in grozno dolgočasna. Rudnin in vitaminov je v njej najmanj enkrat več kot v gojeni zelenjavi (vitamina C vsebuje celo do štirikrat več kot limone), bogata ja z glukozinolati, ki učinkujejo preventivno pred težavami in boleznimi, ki jih imenujemo civilizacijske. Vsebuje še vrsto karotenoidov in flavonoidov, zaradi katerih ima podobno kot druga divja zelenjava nemajhen antioksidacijski učinek. V njej je še marsikaj, a kaj, ko zaradi pičlega komercialnega interesa za tovrstno divjino in pomanjkanja analiz ne vemo, kaj. Okusimo in občutimo pa lahko, in kaj nam torej še ostane drugega, kot da jemo še ta divji čudež in stopimo do naslednjega, pa čeprav je to spet česnovka? A mimogrede skoraj zagotovo srečamo čemaž, hmelj, penuše, morda nas preseneti celo kak mavrah.

Priprava

Vse mlade mehke dele česnovke zamešamo v solate vseh vrst. Tudi zmeljemo jih ter zamešamo v namaze na osnovi skute, tofuja, zmletih oreškov in skuhanih ter pretlačenih stročnic. Morda ne brez čemaža, vendar vsekakor z dodatkom oljčnega olja in malo soli. Zaradi poudarjenega grenkega okusa je zelo primerna tudi za druženje z bolj mastnimi jedmi; zelo uspešno jo na primer kratko popečemo na olju ter pripravimo z jajci. Kadar česnovko kuhamo, jo jedem dodamo v manjših količinah na koncu priprave, saj se hitro zmehča, kuhana pa je precej grenka. Če to želimo preveriti, jo pripravimo kot špinačo, vendar v majhni količini. Naslednjič jo verjetno »razredčimo« z drugo divjo zelenjavo špinačnega značaja. Kadar imamo na zalogi zamrznjeno česnovko, jo uporabljamo kot dodatek raznovrstnim juham, enolončnicam, omakam in drugim jedem. Niti v solatah se je ne branimo, čeprav ima v njih v primerjavi s svežo rastlino bolj mehkužno vlogo.

Česnovka z belim sirom

Na krožnik v več plasteh naložimo liste česnovke, vsako plast narahlo poškropimo z oljčnim oljem. Na zgornjo plast nadrobimo ali narežemo beli sir ter ga, zdaj ne več tako varčno, prelijemo z oljčnim oljem. Okrasimo s poganjki in cvetovi česnovke. Jed jemo z vilicami, naš namen pa je, da z njimi vedno pridobimo zalogaj z dovolj česnovke in ne preveč sira. Seveda na koncu snemo vse z oljem vred, v kakršnem koli razmerju že.

Solata z rdečo peso in česnovko

Rdečo peso skuhamo, olupimo ter narežemo na lističe. Damo jih v skledo ter dodamo vsaj polovično količino mladih listov, poganjkov in cvetov česnovke in malo posebej skuhanih stročnic, na primer fižol, čičeriko ali zemeljske oreščke. Posolimo, zabelimo z oljčnim oljem, po želji še okisamo in narahlo premešamo.

Obilni sendvič s česnovko

Še pravi čas, torej najpozneje v zadnji trgovini pred divjino, si priskrbimo primerno velik kos kruha ali kaj podobnega, kar lahko ne le prerežemo, ampak med obe polovici marsikaj skrijemo. Tokrat si za temeljni namaz privoščimo sezamovo, arašidovo ali navadno maslo, če ne kar zaseko. Seveda se najde še kaj podobnega, le dovolj mastno naj bo. Če drugega ne, uporabimo oljčno ali bučno olje. Seveda je prijetno, če si temeljni namaz priskrbimo že prej, da se ne smukamo predolgo med policami v trgovini. Prav tako imejmo s sabo malo tofuja, skute ali sira, tudi slanina in ajvar ne bosta odveč; kaj od tega dejansko vzamemo s sabo, je spet odvisno od načina prehrane. Oziroma drugače, možnosti in kombinacij je brez konca. Pomembno je le, da v sendvič damo najmanj toliko mladih poganjkov in listov česnovke, kot je drugih dodatkov, raje pa malo več. Zatem se počasi spravimo na prijetno delo tam ob reki, na gozdnem robu, ob kamnitem zidu ali kjer koli pač naša česnovka raste.

Iz priloge Odprta kuhinja!