Čokolade ni nikoli preveč

Iz garsonjere z ničemur podobno kuhinjo v malodane dvorec z ogromno kuhinjske površine in precej večjim hladilnikom, ki je venomer dobro založen, je Teja prenesla vso svojo kuharsko imovino in jo z največjo vnemo dogradila. Slepo zaljubljena v vse užitno, zlasti pa v sladice, svoje najbližje in najdražje razvaja s prav profesionalnim katalogom svojih mojstrovin, kjer se manifestira ves njen odnos – oziroma že kar razmerje, kot ga šaljivo poimenuje – do hrane.

Njen fant Mitja ne občuti ljubosumja, saj je pravzaprav tudi on sokriv, da se dom v ljubljanskih Savljah spreminja v pravcata gurmanska nebesa: medtem ko Teja vihti kuhalnice, polni pekače in že snuje naslednje kuharske podvige, Mitja potrpežljivo lišpa njene okusne izdelke in jih po končanem trudu fotografira.

Skupaj gradita tandem, ki potuje tako geografsko kot kuharsko: na obeh področjih ju vodijo harmonija, domišljija in drznost poskusiti nekaj novega. »Vmešala sem kislo smetano in natresla premalo sladkorja,« se hiti opravičevati Teja, ko na mizo postavi mamljivo čokoladno torto. A je povsem zaman; smo že kupljeni in prepričani, da je ravno takšna torta tista prava.

Kako se je vaše »razmerje« s hrano sploh začelo?

Že od otroštva ustvarjam v kuhinji. Ko sem bila stara devet let, sem dobila svoj prvi denar in vsega sem porabila za nakup seta za okraševanje hrane. Ampak jaz rada ne le kuham, pač pa tudi jem; sem gurmanka, uživam v hrani. In res sem na neki nenavaden način povezana z njo: testu za pico pred vzhajanjem dam poljubček, sladicam zaželim lepo peko in podobne prismuknjenosti … (smeh) To razmerje ni nikoli dolgočasno in je polno okusnih presenečenj!

Ste gurmanka po družinskem izročilu?

Da, oče izredno rad, toda žal premalo kuha. Je pravi improvizator, v jedi zameša vse, kar mu pride pod roke, in vedno je zelo okusno – obožujem njegov perfektni chili con carne. Takoj sem mu pripravljena pomagati, navdušena sem nad njegovim načinom dela in marsikaj se lahko naučim od njega. Tudi mama je sodelovala, zlasti kot pokuševalka in ocenjevalka jedi, tako da sem z njeno pomočjo izoblikovala svoj slog kuhanja. Naša družina je bila vedno nagnjena h kulinaričnemu eksperimentiranju, obiski restavracij so bili za nas doživetje. Ponavadi sem pogledala v kuhinjo, kaj počnejo. Zdaj sem za to že malo prestara, zato v izvidnico pošljem nečaka Žana in Nika, naj se pozanimata v mojem imenu.

Imate morda kakšne omejitve ali zadržke?

Ne, jem in poskusim res vse – dobro, razen vampov in jetrc. Včasih sem se morda nad čem zmrdovala, zdaj ne več. Nekoč sem imela odpor do biftkov oziroma napol surovega mesa, vendar sem se tudi tega znebila po obisku prijatelja v Londonu, ki je pripravil fenomenalno govedino v listnatem testu s šampinjoni.

To je torej ozadje recepta v vašem angleškem dnevu. Kaj pa drugi recepti, od kod izvirajo?

Po Tajski sva z Mitjem potovala tri tedne. Navdušili so me njihov riž, limonina trava in pekoče začimbe, ki jih obožujem. Vsako leto prečeševa kakšen grški otok, Mitja ima rad grške musake, jaz pa njihov pastitsio, pekarne in jogurt. Bila sva tudi v Rimu, kjer sva se naužila italijanskih testenin in morske hrane, poleg tega imam bosanske prijatelje v Milanu, kamor so se preselili iz Slovenije. Mama te družine skuha odlične testenine bolognese s parmezanom in makaronovo solato – ta recept sem dobila že pred petnajstimi leti, ko sem jih obiskala. V Mehiki sicer še nisem bila, čeprav me zelo mika, rada pa obiskujeva mehiške restavracije pri nas. V srednji šoli sem bila na hitro v Parizu in v spominu mi je ostal njihov krompir s smetano in sirom, zapečen v pečici. To bi lahko kar naprej jedla.

Nekaj receptov so vam zaupali prijatelji. Kje pa ste našli druge?

Ko potujem, vedno odkrivam krajevno kulinariko. Skušam se orientirati po domačinih in njihovi pripravi hrane – ne vidim smisla, da bi recimo na Tajskem jedla pico. Rada spoznavam nove okuse. Ko okusim neko novo, odlično jed, se pozanimam za recept, in ker sem po naravi neposredna, mi ni težko povprašati. Seveda nihče ne pove vseh sestavin, bistveno zamolčijo, zato me glavnina dela čaka doma, ko poskušam ponoviti recepturo. Toliko časa vztrajam in poskušam, da končno uganem pravilno kombinacijo. Tako je z mehiškimi jedmi v mojem jedilniku: v najini priljubljeni mehiški restavraciji pripravljajo fantastično solato. Odkar sem jo prvič jedla, sem jo želela pripraviti sama. Po številnih poskusih ugotavljanja pravilne kombinacije sestavin v prelivu mi je vendarle uspelo. Enako velja za tajski limetin čaj iz ene od tajskih restavracij pri nas, ki sem ga čisto pogruntala.

Berete kulinarične bloge in gledate kuharske oddaje?

Tudi, in sicer pretežno tuje. Nemške televizijske postaje imajo res dobre oddaje. Najbolj priljubljenih kuharskih blogov imam vsaj petdeset in sploh ne vem, kdaj bom lahko vse prebrala. Kadar naletim na kakšen dober recept na spletu, ga natisnem, shranim in uredim v knjižice – cel kup jih imam (pokaže na polne police zvežčičev)! Mitja mi očita, da v življenju ne bom mogla toliko skuhati, kolikor imam receptov.

Pa kuhate točno po receptu?

Ne. Sledim okvirnim smernicam, težko pa se držim predpisanih količin, ker na koncu vedno dodam še svoj pečat in jed prilagodim svojemu okusu. Ko sem delala tzatziki, sem imela res težave, kako naj odmerim 150 gramov kisle smetane. Zato med kuhanjem svoje jedi vedno pokušam in dodajam količine po potrebi.

Toda nekateri zatrjujejo, da pravi šefi svoje kuharije pred koncem ne okušajo.

Drži, ampak ne vem, zakaj, saj lahko med tem marsikaj izboljšaš in popraviš. Denimo slanost: dosoliš si lahko vedno, ko pa je enkrat preslano, je že prepozno. Raje poskusim, kot pa da vržem stran. Šele ko je meni dobro, vem, da bo tudi drugim.

Menda čokolade za vas ni nikoli preveč.

Da, ker sem čokoholik. (Mitja doda: Ne, hranoholik!) Sladice morajo nujno vsebovati čokolado, zato je tudi slovenska potica čokoladno-kokosova. Povsod bi jo vmešala, celo v golaž, saj čokolada okrepi okus. Vendar ne mlečne čokolade, pač pa tiste močne, z visoko vsebnostjo kakava. Ko sva bila v Rimu, sem jedla prav grenak čokoladni sladoled, toda bil je nepozabno polnega okusa. Starejša sestra Maja me stalno zbada, naj vendar pripravim še kakšno sadno sladico, saj drugi ne marajo toliko čokolade. Pa tudi majoneza je moja šibka točka, vključila sem jo v tri jedi, ki jih predstavljam tokrat. Če bi lahko, bi še višnje pri slovenskih receptih vanjo namakala.

Sladice so vaš najljubši del kuharije. Katere?

Joj, vprašajte raje, katere ne, ker imam res rada vse sladko! Obožujem sladolede, palačinke, torte, piškote … Slednji mi včasih sploh niso bili všeč, zdaj pa bi jih lahko venomer jedla. Zadnji dve leti sanjam o lastni slaščičarni; prej sem si vedno predstavljala, da bom imela restavracijo, kjer bom imela povsem proste roke pri pripravi jedi. Zaenkrat ostajam pri sanjah, saj imam redno službo drugje, za odprtje takšnega lokala pa potrebuješ precej časa in živcev, da urediš vse papirje. Vendar verjamem, da nekoč gotovo nekaj bo iz tega, le hiteti ne smem, počakala bom na pravi trenutek.

Predstopnja je morda katalog slaščic, namenjen bližnjim sorodnikom in prijateljem. Kako in kdaj ste se ga domislili?

Sladice sva z Mitjo pogosto prinašala vsak v svojo službo, tudi sama sva jih z veseljem jedla. Mitja je nekega dne odredil, da je dovolj: rediva se, pa še veliko denarja porabiva za to. Zato sem se domislila kataloga in prostovoljnih prispevkov. Jaz pečem, Mitja pa posladke okrasi in fotografira. Sladicam sem dala zanimiva in zabavna imena, recimo Sofisticirane slive, Razgrete strasti, Spektakularno doživetje. Za vas sem pripravila torto Čokoladni objem, v kateri se razkošna različica čokoladnega premaza, sladkanega z javorjevim sirupom, svežina kisle smetane in trpkost grenke čokolade s kar stoodstotnim deležem kakava zlijejo v eno. Vidite, brez čokolade ne gre.

Mitja je torej ne le vaš življenjski, ampak tudi kuharski partner.

Da, tudi on veliko poje! Šalo na stran, odlično se dopolnjujeva. Jaz sem hitra in učinkovita, zato ne želim izgubljati časa – in potrpljenja – z okraševanjem. Mitja pa je natančen, pedanten, vzame si čas in ima občutek za kulinarično estetiko, res je umetnik. Lepo nama je.

Sploh zdaj v novem, večjem stanovanju.

Oh, da, nedvomno. Prej sem živela v garsonjeri s kuhalnikom z dvema ploščama in brez pečice, tako da sem kar naprej uporabljala kuhinjo staršev. Zdaj pa imava pravi luksuz. Imam srečo, da sem obkrožena s kmetijami, čeprav živim v Ljubljani. Od tukajšnjih kmetov kupujem ekološko skuto, jajca, mleko – vse, kar potrebujem za peko, tako da so sladice res narejene iz izbranih in kakovostnih živil. Hladilnik je trikrat večji kot prej in stalno poln.