Nedelo izbira: Restavracija Aleksander, Rogaška Slatina

Eleganca med ogledali s štirimi sončki.

Objavljeno
01. julij 2014 16.31
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Zgradba, z visokimi stebri, kamnitimi balkoni, božajočo razsvetljavo, izžareva bogastvo, častitljivost in neki nekdanji čas. Hotelska recepcija se nadaljuje v elegantno restavracijo z veliko zlatega, usnjenega, marmornega, kristalnega blišča, s šampanjci na ledu, z orhidejami v prsti, z ruščino v pogovorih in s slikarskimi krožniki iz belo orokavičenih rok. Na slovesno pogrnjenih mizah ni hotelskih menijev in na žlahtno oblazinjenih foteljih ni frotirastih kopalnih plaščev. Hotel Aleksander je najbolj prestižni naslov »ruskega« zdravilišča, a njegova restavracija z eleganco med velikimi ogledali nagovarja tudi domače goste.

Pozdrav je takšen, kot je prvi vtis. Ni na krožniku, ampak na valoviti deski iz žlahtnega lesa, ni gorčica, ampak je čebulna mostarda, ni okrasek, temveč pire rdeče pese. Ni klasično, ker je preveč bleščavo, ni hotelsko, čeprav imajo vsi gostje Aleksandrove ključe. Srebrno usnje je razteg­njeno v polkrožne separeje, visoki nasloni skrivajo zavaljenost širokih foteljev, velika ogledala odbijajo lesk pecljatega stekla. Postrežba je sloka, komunikativna, večjezična in sveže zlikana, kot krožniki, jedi in okusi, ki se zlivajo v tak ambient in njegovo ozračje. Takšne restavracije s takšnimi gosti so po vsem svetu in v tem je tudi Aleksandrova glavna odlika!

Skorjice in srajčke

Karpačo hobotnice je zložen v šarloto, da je na sredini prostora za solatni šopek, na strani pa za namaz bakalarja, rezino lososa s kaviarjem in še hrenov sladoled. Aleksandrov jedilni list ima rad skorjice in srajčke, lička in kotletke, opisi jedi so izčrpni in leporečni, zložene pa so skrbno, toda pisano. Prihajajo na takšnih kam­nitih ploščicah, da ima natakar težave, da česa ne izgubi na poti, a vseeno bi bilo nepravično ostati le pri takšnem opisu. Čeprav smo nekajkrat poskusili, nam ni uspelo ujeti glavnega chefa v kuhinji, toda občuti se, da ima Borut Jakič izkušnje z mednarod­nimi tekmovanji in domačimi ekipami. Pod njegovim vodstvom in imenom v Aleksandru razvajajo ruske in ukrajinske goste s sodobno mednarodno kuhinjo, ki je spretna zmes globalnih sestavin, modernih tehnik in sredozemske prepoznavnosti. Izstopajo vtis, prezentacija, postrežba, barve, oblike, tudi teksture. Arome ostajajo sicer v ozadju in z okusi ne tvorijo novih doživetij in kombinacij, a to tukaj niti ni namen. Aleksander nima hotelskih menijev in goste vabi, da raziskujejo bližnjo in daljno okolico. Ko pa želijo le sprostitev, v bazenu, ob zdravilni vodi ali za mizo, so prav takšne tudi jedi. Samo zaradi njih nihče že letos ne rezervira za prihodnji prvi maj ali pravoslavno slavo, toda prav tako se zaradi njih nihče ne bo odpovedal zdravilnim učinkom Rogaške.

Zorjeno jagnječje steg­no v zeliščni skorjici na rukoli z dimljeno skuto je zato ob še toplem kruhu mehko in sočno, in četudi je pribor še tako moderno neroden, Alek­sandrova jedilnica pa še tako elegantno pridušena, struganje po črnem kamnu preglasi sosednji otroški smeh in varuškino šepetanje.

Morsko in mesno

Pri cenah posameznih jedi je Aleksander tako ponosen na svojih pet zvezdic, da ima malo konkurence v Sloveniji, a je zato vsaj do tistih, ki se odločijo za degustacijo, cenovno bolj milosten. Zato pa je treba kaj vzeti tudi v zakup … Sprejemljivo je, če je v »morski« česnovi juhi v hrustljavem vlečenem testu kozica, v »kopenski« pa telečji rep. Bolj je pomembno, da juha ni bela in divja, temveč pestra in zeliščna, predvsem rep pa iz konfita dodana vrednost, ki ostaja v spominu.

Podobno, da iz ene nastaneta dve, se znajde top­la predjed, s čemaževimi njoki na sirovem fondiju (kremi), enkrat z dimljeno postrvjo in drugič s srnjo kračo. Tudi tukaj je osnovna logika mesna, saj zeleni njoki dobro pivnajo sočno meso in se lepo družijo z nežno pikantnostjo sira, tako da je na drugi strani postrv le bližnjica, ki bi najbrž zmogla tudi vegetarijance, recimo z več paradižnika iz pečice.

Ker pa gre v tretje rado, je bilo tega pri glavni jedi, škoda, preveč. Le kaj imata polenovka in račka skupnega? Priznam, da bi bilo to lahko korenje, sploh če ima še okus in aromo po ingverju. Toda vseeno si ne naročiš dveh glavnih jedi zato, da bi dobil eno in isto prilogo! Ali s tem podcenjuješ sestavine ali goste? Špargljev kipnik in raviol s šparglji sta bila tam iz nekega drugega filma, ki sicer ne bi bil slab, če bi ga doživel posebej. Rdeča pesa je po okusu šla k račjim prsim, po barvi pa k ribi, česar ni odpravil niti mladi grah, ki je bil sicer vesel kopra. A od kod v originalni izvedbi limonska trava z raco, če pa ima raje ribo? Skratka, tudi takrat, ko znaš dati rački jetrno mehko sredico in hrustljavo kožo, polenovki pa s poširanjem ohraniti nežno konsistenco in čvrste plasti, pot od okusov do nadokusov in pravih kombinacij še zdaleč ni lahka in končana.

Zato je bilo kar prav, da v sladkem finalu ni bilo več delitve na rdeče in bele, na mesne in ribje. Na lepem podolgovatem krožniku je bilo prostora in funkcij dovolj za vse, od ribeza in malin do bezga in češenj. Uradno ime se glasi pečeni skutni škrtoc s suhimi slivami, dušenimi v portovcu, zato začnite pri škrniclju iz pečenega testa, ki v sebi skriva slivov nadev, pod katerim je omaka iz sira maskarpone. Zraven pohrustajte ocvrte bezgove cvetove in poližite češnjev sladoled. Aleksander, nam­reč, ni samo za Ruse!

Zakaj obiskati?

Če veš, kaj ponuja, Aleksander ne razočara. Mir, intimnost, eleganca, prestiž so njegove odlike, ki jih vse drugo spretno, profesionalno, brezhibno servisira. Torej tudi hrana, ki nima nobenega hotelskega sindroma, ampak Aleksandra predstavlja kot resno à la carte restavracijo za posebne priložnosti.

Prihodnjič: Mark, Šempeter pri Gorici