Oktavijan Aram je dinamičen človek. Loteva se različnih stvari, pri čemer je prepričan, da se da iz vsega kaj narediti, samo sestavine je treba znati premešati. Ni ga strah novosti. Pravzaprav bi lahko rekli, da živi za spremembe in ne mara stalnic. Projektu, v katerem vidi priložnost, je pripravljen posvetiti vso svojo energijo in znanje.
Te lastnosti se pokažejo tudi pri kuhanju. Časa mu vedno primanjkuje, služba mu vzame dobršen del dneva, proste trenutke pa porablja za polnjenje baterij – ukvarja se z različnimi športi, jogo, rad potuje, bere in še kaj bi se našlo. In kako v vse to umesti še kuhanje? Čeprav je delo, ki ga opravlja, precej daleč od kuhanja, je namreč član uprave za razvoj in strateške zadeve v poslovni skupini Energoplan, na vprašanje, s katero besedo bi se opisal, pravi, da je kuhar – v vseh pogledih.
Glede na to, da je zaposlen v podjetju, ki razvija nepremičninske projekte, je verjetno ta opis res kar pravi. Tudi pri gradnji namreč lahko opazujemo, kako različne sestavine, ki jih »zmešamo«, dobivajo novo obliko in funkcijo. Kot bi zamesili testo, pustili, da vzhaja, potem pa iz njega zraste nekaj enkratnega. In delček tega enkratnega v vsakem stanovanju je seveda tudi kuhinja. Ta je, kot pravi naš sogovornik, še vedno ali pa celo vse bolj osrednji del doma. Kuhanje danes ni več opravilo, ločeno od preostalega domačega življenja, temveč je skupinski dogodek, zato je tudi kuhinja čedalje bolj vključena v osrednji bivalni prostor. Navadno sta z dnevno sobo združeni, ne več ločeni enoti.
Še ena pomembna sprememba se dogaja na stanovanjskem trgu: ker imamo vse manj časa, se temu dejstvu prilagajajo tudi stanovanjske soseske. V prihodnosti bodo zasnovane tako, da bodo njihovi upravljavci stanovalcem ponujali vrsto dodatnih servisnih storitev, seveda z namenom, da bi jim ostalo več časa za dejavnosti, ki so jim všeč. Tudi za kuhanje.
»Zakaj nam ne bi nekdo drug odnesel oblačil v čistilnico, mi pa si lahko v tem času že pripravimo okusno in zdravo kosilo? Hrana, skuhana doma iz svežih sestavin, je zagotovo bolj kakovostna. Poleg tega ne smemo pozabiti na socialni in čustveni pomen tega obreda: druženje družinskih članov pri pripravi obroka in skupen obed za domačo mizo sta nekaj neprecenljivega. Od nas je odvisno, ali si bomo čas razporedili tako, da nam ga za tako pomembne stvari ne bo zmanjkalo. In pri tem nam je lahko marsikdo v pomoč,« pravi naš tokratni kuhar.
Kako se lotevate kuhe, kaj je bilo vaše vodilo pri sestavi jedilnika?
Skušal sem pripraviti nabor jedi, ki se pripravijo hitro in enostavno. Za stvari, ki jih rad počnem, mi pogosto zmanjkuje časa. Kuham sicer rad, vendar pa v kuhinji ne želim zapraviti več časa, kot je nujno. Zato je eno mojih vodil, da naj mi priprava obroka ne bi vzela več kot 30 minut. Priprava mora biti hitra tudi zato, ker menim, da se pri predolgi kuhi veliko koristnih snovi uniči. Da je hrana, ki jo zaužijem, zdrava in bogata z različnimi snovmi, ki jih telo potrebuje za čim boljše delovanje, pa je zame ključno. Zato se trudim uporabiti čim več svežih, nepredelanih sestavin. Pa še nekaj: ne kompliciram. Iz stvari, ki jih imam doma, skušam napraviti jed, ki mi takrat pride na misel. Ne kuham po receptih, temveč po občutku. Trudim se, da je vsakič malo drugače. Improvizacija in dinamičnost torej. Ti dve lastnosti sta mi blizu tako pri kuhanju kot tudi sicer v življenju. Običajno skuham glavno jed in solato. Sem pa na jedilnik dodal tudi kakšno predjed, na primer juho, ali sladico. Tako lahko tisti, ki imajo za kuho več časa, skuhajo še kakšno jed več.
Na vašem jedilniku tudi ni mesa, so pa ribe.
Da. Zadnjih petnajst let ne jem mesa živali, ki hodijo po kopnem. Jem po občutku, kar pomeni, da se trudim poslušati svoje telo, zaznati, kaj potrebuje, in jesti tisto, po čemer se dobro počutim. Meso sem imel najraje, po okusu mi je bilo boljše kot karkoli drugega, vendar sem čutil, da za moje telo ta hrana ni prava, zato ga zdaj ne uživam več.
Se morda trudite snovi, ki so v mesu, kakorkoli nadomestiti?
Ne, na to nisem posebej pozoren. Na moj izbor jedi vpliva predvsem pravilo, da mora biti vsaj pol hrane, ki jo pojem, žive, kar pomeni, da ni predelana, kuhana, temveč da je polna encimov. Drugače kot večina jem zjutraj samo sadje, torej predvsem lahko hrano. Jutranji del dneva razumem kot del življenja, ko se čistim in napolnim z energijo za preostanek dneva. Kot sem že omenil, se predvsem trudim poslušati samega sebe. Verjamem, da nam telo pošilja znamenja, kaj je za nas dobro. In kolikor se opazujem, sem pri tem kar uspešen. Bolan skorajda nisem, stabilno težo imam že petnajst let.
Vaš jedilnik pa kaže tudi to, da radi potujete. Sestavljajo ga namreč jedi iz različnih dežel, celin.
Res je, je kombinacija različnih svetovnih jedilnikov. Obiskal sem že kar precej držav, videl številne kulture in tako imel priložnosti spoznavati ter okušati najrazličnejše jedi. Tiste, ki so se mi zdele najboljše, če je le mogoče, pripravljam tudi doma.
Vaše delo je posredno precej povezano s kuhinjo. S sodelavci snujete in gradite stanovanja in si tako zamislite tudi enega osrednjih prostorov doma. Vendar danes doma preživimo veliko manj časa kot pred desetletji. Kako se to pozna pri gradnji? Ali se arhitektura in gradbena stroka tem spremembam prilagajata?
Časa je vedno enako, dan ima še zmeraj 24 ur (smeh). Je pa res, da smo se v večini odločili, da bomo več časa posvetili službi oziroma ga več namenjamo za dejavnosti zunaj doma. Kako se spoprijemamo s temi trendi? Sam skušam v vse, kar delam, dati sebe. Tudi v službi. Želim, da je moje delo odraz mojih vrednot oziroma tega, kar sam živim ali vsaj skušam živeti. Če delamo stavbe oziroma okolja za bivanje ljudi, morajo odražati to, o čemer smo govorili pri hrani oziroma kuhanju: omogočiti morajo kakovostno bivanje, in zdravo okolje je tu izredno pomembno. Bivanjski prostori morajo biti primerni za dinamično življenje, blizu človeku. Sama arhitektura se v zadnjem obdobju ni bistveno spremenila, drugačen pa je naš način življenja. Vedno manj časa smo pripravljeni nameniti za domača opravila, začeli smo se zavedati, da je naš prosti čas dragocen. In temu se skušamo prilagoditi tudi mi ter zasnovati soseske na način, da njihovim stanovalcem prihranimo čas. Projekta ne končamo, ko je stavba zgrajena, ampak objekte tudi vzdržujemo. Prav tako uvajamo storitev »osebni pomočnik«, ki bo za stanovalce naših sosesk opravljal domača opravila (vzdrževanje, organizacijo pranja, likanja, pospravljanja ...), ti pa bodo lahko čas, ki ga bodo s tem pridobili, namenili za bolj prijetne stvari oziroma za tisto, kar radi počnejo. V zasnovo sosesk vključujemo skupne prostore, kot so fitnes, sobe za druženje, veliki atriji z vrtovi, skupne terase. Za stanovalce je prav tako zelo pomembna bližina trgovine, pekarne, restavracije … Primer tega je nova ljubljanska soseska Belle vie Tivoli, ki jo gradimo na območju nekdanjega kompleksa Slovenijavina v Spodnji Šiški.
Se nam v prihodnosti obeta, da bomo lahko kupili že opremljeno stanovanje ali vsaj s tako kuhinjo, ki je običajno najzahtevnejša za opremljanje?
Na slovenskem trgu velikega povpraševanja po tem še ni, res pa trenutno tudi ni prave ponudbe. Z razvojem tega koncepta se že precej ukvarjamo. Menimo, da bo v prihodnje vse več zanimanja za tovrsten nakup, saj po eni strani omogoča, da je izvedba opremljanja strokovno in časovno optimalna, na račun ekonomije obsega pa tudi cenovno ugodnejša. Seveda pa lahko že danes nekomu, ki želi, da mu stanovanje opremimo po željah, to omogočimo, saj sodelujemo z več arhitekti, notranjimi oblikovalci in različnimi podizvajalci.
Kakšna pa je vaša sanjska kuhinja?
Čeprav rad kuham, v kuhinji preživim le malo časa. Kuham namreč le približno dvakrat na mesec. Če ne bi za mojo prehrano skrbela tudi partnerka, bi se mi glede domače hrane bolj slabo godilo (smeh). Moja sanjska kuhinja je povezana z mojim sanjskim domom, če se lahko tako izrazim. Moj način življenja je že zdaj zelo povezan z naravo, večino prostega časa namreč preživim zunaj, veliko se rekreiram. Trenutno sicer živim v mestu, saj je to najbolj praktično glede na moje službene obveznosti. Na delovnem mestu namreč preživim večji del dneva. Vendar pa upam, da bom nekako na srednji rok ponovno živel v domu, zgrajenem v skladu z naravnimi okoljskimi zakonitostmi. Moji prijatelji se šalijo, da želim živeti v zemljanki (smeh). Dobro leto sem namreč že prebival v ekološki hiši z velikim vrtom, ki je bila energijsko precej učinkovita, čeprav še ne samozadostna. Ko enkrat živiš tako in ugotoviš, da lahko pravzaprav večino vode, ki jo potrebuješ, dobiš z zbiranjem deževnice, in da lahko veliko hrane pridelaš doma, spoznaš, kako potraten je sicer naš način življenja. Da kakovosti oziroma nekakovosti tovrstnega bivanja sodobnega človeka sploh ne omenjam! Seveda se v takem okolju tudi bolj zaveš, kako so naši naravni viri omejeni in zaradi tega dragoceni. Upam, da se bo problematike neracionalne rabe virov čim prej zavedelo vse več ljudi in da bomo s to zavestjo vsi skupaj naredili preobrat od potrošništva. Samo tako bo lahko naše bivanje na tem planetu bolj sonaravno in s tem tudi bolj kakovostno.