In vaši najljubši krekerji?

Kreker je pač kreker, precej nevtralnega okusa, pogosto slan, pravokoten ali okrogel, na embalaži pa je kakšna nezgovorna enozloženka tuc, bic, ritz ali kaj, kar naj bi pripadalo nekemu kapitanu; morda so enozloženke celo imena njihovih priljubljenih papig.

Tudi sam sem krekerje predvsem pridno pospravljal, kadar so se znašli v domači omari ali kot obloženi kruhki na kakšni vrtni zabavi in sprejemih, ne da bi jim posvečal posebno pozornost. Pa vendar, v resnici jih je cela množica in ko naletite na pravega, takšnega, ki ni samo za nevtralno ozadje sirčkov in majonez, potem se človek vpraša, kateri je pravzaprav najboljši in najokusnejši?

Tako se je porodil lov na najbolj okusen kreker, ki ga je moč dobiti pri nas ali v bližnji soseščini. Seveda gre za lasten okus in še zdaleč nepopolno raziskavo tržišča, ki ne more biti razlog, da bi spremenili svoje mnenje o vaših najljubših krekerjih, vendar bomo morda z njo nekoliko razširili skupna krekerska obzorja.

Krekerji so že stari

Le redko se verjetno vprašate, od kje so se pravzaprav vzeli - na zabavah je dosti bolj zanimivih pogovorov, a vseeno. Njihova zgodovina je zelo preprosta, vendar za čuda kar dolga. Kar pojmujemo za nedavno odkritje, ki bogati hišne zabave po vsem zahodnem svetu, je v resnici že staro odkritje izpred dvesto let. Krekerjev si torej niso izmislili v psihadeličnih šestdesetih, temveč konec osemnajstega stoletja, ko je John Pearson v ZDA spekel današnjim krekerjem podoben kruh iz moke in vode. Zaradi svoje nepokvarljivosti in praktičnosti ga je poimenoval pilot bread. O tem, kakšne pilote je imel pri tem v mislih (takrat se namreč še ni kaj dosti letelo, razen z baloni) - morda ladijske ali pa je besedo uporabil v drugačnem smislu: poskusni kruh, ne vemo, vemo pa, da se je zelo hitro prijel med mornarji, ki so krekerjem rekli morski piškoti (ang. sea biscuit - zdaj tudi vemo, da je bilo slavnemu dirkalnemu konju v resnici ime Kreker). Povsem jasno je postalo tudi, zakaj je pri imenih za krekerje in čipse toliko kapitanov. Nekaj let zatem je za revolucijo poskrbel še en podjetni in marketinško nadarjeni pek Josiah Bent, prav tako iz Massachusettsa (ZDA), ki jim je dal dokončno današnje ime. Iz zidane peči, v kateri so se pekli, se je slišalo prasketanje (ang. crackling) in od tod ime crackers. Do leta 1810 je Josiah obogatel, pozneje pa svoje uspešno podjetje prodal koncernu, ki še danes proizvaja krekerje.

S poimenovanjem se pri nas ne ubadamo toliko kot drugod - kreker je kreker in vsi vemo, da ni piškot, ker ni sladek in da je večkrat soljen kot ne. Tudi testo je drugačno od piškotov, običajno gre za listnato testo. Značilne luknjice v krekerjih poskrbijo, da se pri peki ne tvorijo zračni mehurji, ki bi med peko ali pozneje neestetsko popokali. Te niso prisotne pri vseh vrstah krekerjev, kot lahko opazite tudi na slikah. Ponekod so prav ti zračni žepki del dodane vrednosti in simbol kakovosti tako proizvodnje kot končnega izdelka.

Kako meriti kakovost - domači preizkus

In zdaj končno k razpravi o kakovosti dobrega krekerja. V prvi vrsti mora biti hrustljav. Če svojo hrustljavost zadrži v napol odprti vrečki vsaj tri dni in se ne navlaži, mu to lahko štejemo v dobro. Nekateri proizvajalci navlaževanje preprečujejo z oljem - dobra plat je, da so krekerji navznoter in po nekaj dneh še vedno hrustljavi, osebno pa me mastnost kar nekoliko odvrača (na zabavah potem hodite s prtičkom v rokah, na sprejemih si ne smete popravljati kravate z mastnimi prsti, itd). Vsak kreker, ki je slan kot za koze, takoj dobi velik minus - ni ne zdravo, niti nevtralno s preostalo hrano, pa še človek je tako žejen po njih.
Čips naj bo slan, kreker le zmerno ali sploh ne (bolje ščepec soli na vrhu obloge obloženih kruhkov kot v osnovi slan kreker). Potem je tu vprašanje velikosti - prevelik ne gre v usta (več grižljajev, lomljenje - drobtine, povrhu pa salame na njem ne morete tako preprosto zlomiti ali odgrizniti in potem leti vse po tleh), na premajhnega ne gre nič gor. In že smo pri dodatkih, torej tistih, ki so že na krekerjih iz vrečke: rožmarin, olive, paprika, sezam, sol? Po nekaj testiranjih lahko rečem, da je najbolje nič - in to iz več razlogov. So izjemno dobro ozadje za oblaganje, teknejo tudi kadar vam ne prija nič drugega ali se želodec vsega preostalega brani, pa še proizvajalci ne morejo skriti mlačne kakovosti za močnimi okusi dodatkov.

Na koncu bi moral izbrati favorita, vsaj med temi na slikah. Resnici na ljubo sem se jih ob vsem testiranju toliko najedel, da nisem prišel skozi čisto vse zavitke. Lahko pa potrdim, da so mali krekerji z rožmarinom, ki jih strežejo na letalih italijanskih prevoznikov, odlični (morda tudi zato, ker je v zraku vse boljšega okusa) in da zveneča znana imena niso vedno zagotovilo za zvenu sinonimno odličen okus vsebine. Da pa ne bo pomote, naj zapišem, da so vsi na slikah dobri, najboljši po mojem okusu pa italijanski, tisti, ki imajo tudi najbolj skrbno in lično izdelano embalažo (so pa, kolikor se spomnim, tudi najdražji in jih pri nas v trgovinah v obliki krekerjev še nisem videl). Pa še to: večina jih najbolje tekne z (zmerno!) začimbo vina ali piva.

Iz priloge Lajf, Slovenske novice!