Ješprenj v dobri družbi

Ječmenova kaša je v naših krajih najbolj znana v obliki ješprenja, stare tradicionalne jedi, še bolj znane pod imenom ričet in to najbolj takrat, če vanjo stopi tudi pujs. Toda to je ena od možnosti, na voljo jih je še mnogo z drugimi okusi.

Objavljeno
15. september 2009 18.22
Drago Medved
Drago Medved
Kaša je pridelana iz ječmena, ki je k nam prišel iz Mezopotamije, kjer so ga mleli za kruh in z njim varili pivo. Pridelovali so ga že 7000 let pred našim štetjem. V Aziji je bil ob rižu glavna hrana celotnega prebivalstva. Ječmenjak je bil kruh revnih Rimljanov in ker so ga na veliko dajali gladiatorjem, se jih je oprijel vzdevek ječmenarji.


Ječmen (Hordeum vulgare) je hvaležna kultura, saj prenaša ostrejše klimatske razmere kot pšenica, pa naj gre za mraz ali vročino. Sam ječmen je pridelek, ki nam da ječmenovo kašo tako, da zrnje - včasih so ga ločili od plev tako, da so ga phali s stopami, danes pa to delajo sodobni stroji tako, da ga obrusijo oziroma oluščijo. Poznamo jari in ozimni ječmen in za ječmenovo kašo je boljši jari. Pred kuhanjem ga je dobro namočiti, da se hitreje zmehča, saj je veliko trši od pšeničnega zrnja.


Čeprav je dolgo veljal za hrano revežev oziroma za krmilo, in pri nas je večino tega pridelka namenjeno za živinsko krmo, je že dolgo znano, da je zelo zdrav in ga vse bolj vključujemo v vsakdanjo prehrano. Vsebuje veliko kalija, fosforja in magnezija, od vitaminov pa vitamine B-kompleksa, vitamin E, krom in dietne vlaknine. Znižuje holesterol, uravnava krvni sladkor, antioksidanti varujejo ožilje in srce, lajša težave s krčnimi žilami. Sluz, ki nastane pri kuhanju, lajša težave želodčnim bolnikom.


Komur domače klobase, prekajane svinjske rebrce ali krača v ričetu ne škodujejo, dober tek! A prav tako tekne ječmenova kaša, če jo pripravimo brez mesa ali z drugim mesom, ki ga morajo uživati tisti, ki imajo predpisane diete. Lahko pa je zelo okusna tudi brez mesa z zelenjavo in dišavnicami.


Tokrat bomo spoznali »gozdni ješprenj«, saj ga je domiselni kuhar oplemenitil z dišečimi svežimi lisičkami in s tem poudaril okus gozda in že tudi rahlo prihajajoče jeseni. To lepo dopolnjuje bučni džem iz muškatne buče, tako v okusu kot v estetskem pogledu na domiselni kombinaciji jedi na krožniku. O bučah smo že obširneje pisali, zato samo še besedica o lisičkah. To je priljubljena goba (Cantharellus cibarius), značilne oranžne barve, ki se ne spremeni, tudi če stisnemo njeno meso. Pod klobukom so značilni lističi. Lisičke rastejo od zgodnjega poletja do pozne jeseni. Sladokusci jih uporabljajo kot začimbo, vedo pa tudi, da z vodo speremo del okusa, zato jih je dobro, če je to možno, samo skrbno skrtačiti.


Gozdni ješprenj

Pa pojdimo h gozdnemu ješprenju z bučnim džemom. Okusno in domiselno jed je pripravil kuhar Jure Jurkošek v gostišču Asado v Levcu pri Žalcu. Na maščobi je popražil rdečo čebulo in por, dodal lisičke, sol, poper, malo vina in seveda ječmenovo kašo. Vse to je oblikoval v model. Kot pika na i je na vrh položil popečeno jakobinko - z oranžnim delom bolj zaradi fotogeničnosti jedi. Na krožniku lepo vidite, kako mu je odlično uspelo. Bučni džem je pripravil tako, da je za osnovo uporabil govejo juhico, nato je popražil koščke muškatne buče in malo čebule, solil, popral, dodal malo vina in ko se je vse to lepo zreduciralo, je dodal govejo juhico in vse spasiral. V to lepo oranžno kremo je dodal še koščke buče, da so lepo vidni. Ta jed lepo poudarja hišno filozofijo gostišča Asado: znani predvsem po ribah in morskih sadežih so dokazali, da razumejo celovitost oblikovanja jedi tudi z upoštevanjem lokalnega in sezonskega poudarka.


Iz priloge Lajf, Slovenske novice!