Kamra
 zdrave prehrane

Ko po desetletjih ponovno odpiram težka, z železom okovana vrata svoje nekdanje gimnazije, me malo daje trema. Le zakaj? Spomini so bolj ali manj lepi in povezani z mladostjo, ki sama po sebi sproža prijetne asociacije. Stavbo, ki bo kmalu slavila stoletnico, so pred šestimi leti temeljito prenovili. Enaka sta ostala čelna fasada in kamnito stopnišče v notranjosti, vse drugo je novo, posodobljeno. Skozi špalir razigrane mladine se vzpnem na podstrešje, kjer so nekoč kraljevali golobi, po prenovi pa je tod kopica koristnih prostorov, med drugim tudi kabinet za izbirne vsebine, ki so ga dijaki že prvo leto simpatično preimenovali v Hočevarčino kamro.

Profesorica Andreja Hočevar je bila pobudnica ureditve prostora, ki je pravzaprav priročna kuhinja, v kateri se radi zbirajo dijaki in profesorji. Ob prvem obisku me v »kamri« pogostijo z zdravim hamburgerjem, na drugem se sladkam s palačinkami iz prosene moke, v tretje lahko izbiram med jedmi iz tedenskega jedilnika za Odprto kuhinjo. Seveda ne sama, dijaki in profesorji ves čas prihajajo in odhajajo, še ravnateljica Nika Gams se pridruži za krajši čas, člani krožka zdrave prehrane pa vneto sekljajo, valjajo, mešajo, kuhajo in pečejo, tudi pomivajo, vmes pa sproščeno klepetajo med sabo in s profesorji, ki jih je privabil mamljiv vonj. Med vsemi izstopa vodja kabineta, živahna profesorica biologije Andreja Hočevar, ki prijazno vabi k pokušnji, medtem ko skrbno nadzoruje delo dijakov. Videti je, da uživa v svojem delu.

Kaj je po vašem najlepše v učiteljskem poklicu?

To, da si obkrožen z mladimi, to me spodbuja, ta mlada energija. Mladina je najbolj zdrava populacija in biti med njo je prijetno.

Kako pa je prišlo do nastanka tega kabineta, pravzaprav kuhinje?

Uredili smo jo ob prenovi. Začelo se je, ko sem pri zdravstveni vzgoji med dijaki naredila anketo, kaj navadno jedo, kakšen je njihov sanjski obrok, ali zajtrkujejo in podobno. Odgovori so bili presenetljivi. Doma ne kuhajo, ker mame nimajo časa ali pa so na dieti, pred poukom spijejo kavo, marsikdo začne dan s cigareto. Če že kuhajo, dlje od testenin in hrenovk ne pridejo, kjer imajo doma denar, naročajo pice. Seveda ne smemo posploševati, toda tovrstnih odgovorov je bilo ogromno. Ko smo bili na izletu v Španiji, so nas dali v hotel z bogato samopostrežno izbiro hrane, a se je večina maturantov ves teden odločala za pomfrit in dunajce.

Ta spoznanja so vas navedla k razmišljanju?

Najprej sem jim osnove zdrave prehrane poskušala predstaviti v razredu, toda teorija brez praktične izkušnje ni dovolj. Ker smo bili pred prenovo stavbe, sem ravnateljici, ki ima sama pet otrok in si zna problem nazorno predstavljati, predlagala, da bi uredili prostor, kjer bi dijaki naučeno preizkušali tudi v praksi. Podprla me je, vendar mi je prepustila iniciativo, in tako sem na ministrstvo napisala prošnjo z utemeljitvijo in uspelo mi je. Tako smo dobili našo delavnico zdrave prehrane.

Kakšne dejavnosti potekajo v tem prostoru?

Nekatere so stalne, druge občasne. Imamo krožek, v katerega se prostovoljno vključujejo dijaki vseh letnikov. Začeli smo pred šestimi leti, to je bila zlata skupina, dobivali smo se ob petkih, ko so šli vsi domov. Takrat nas je obiskal tudi predsednik Drnovšek in poskusil naš kruh, ki ga je zelo pohvalil. Krožek se sestaja približno enkrat na dva tedna in priložnostno, ob božiču smo denimo pekli bio potico, za letošnji informativni dan smo pripravili več jedi, tudi kruh smo spekli.

Kaj pa dijaki, ki niso v krožku?

Vsi prvi letniki se pri zdravstveni vzgoji v okviru obveznih izbirnih vsebin učijo o zdravi prehrani, med drugim jih naučim speči kruh, kar morajo za končno nalogo narediti doma in prinesti na roko napisano potrdilo staršev. Spravljena imam njihova ganljiva pisma, le enkrat pa sem dobila pismo ogorčene mame, da njenega sina preveč mučimo v junijski vročini. Že tretje leto v sklop projektnega tedna med drugim sodi program zdrave prehrane. Tu je nekaj več teorije, vendar vedno tudi praktično delo, lani smo pripravljali čapatije in lečo, letošnja tema bodo pite in solate. Imamo občasne projekte, denimo raziskovali smo, ali zajtrk vpliva na zbranost pri pouku, in določeno obdobje vsako jutro pripravljali zajtrk, anketa na koncu je pokazala veliko zadovoljstvo udeleženih dijakov. Sodelujemo v dobrodelnih akcijah dijaške organizacije in kaj spečemo, kar se proda za dober namen. Med govorilnimi urami staršem ponudimo prigrizek, z zbranimi prostovoljnimi prispevki pa gremo konec leta na izlet na eko kmetijo. Predavanja o zdravi prehrani z delavnico smo imeli tudi za profesorje, zelo prijetno druženje je bilo. V naši kuhinji se srečujejo dijaki in profesorji, tukaj je vedno priložnost za sprostitev, razbremenitev pred dnevnimi pritiski.

Je med učiteljskim kadrom kdo, ki vas bo nasledil v kabinetu zdrave prehrane?

Odjemalcev imam kar nekaj, medtem ko naslednika … kaj pa vem, morda se bo kdo navdušil, zaenkrat se pa še ne kaže. Pa saj si ne znam predstavljati, da bi ne bila več med mladimi.

Kako je sicer na šoli poskrbljeno za prehrano dijakov?

Mislim, da najbolje v Ljubljani. Poskušamo biti tudi ekološko ozaveščeni, zato plastike praviloma ne uporabljamo. Dijaki imajo vsak dan na voljo topel obrok, izbirajo lahko med osmimi meniji. Zdaj malica ni več zastonj, prispevek dijakov je majhen, če pa se kdo prijavi in ne pride na malico, mora obrok plačati v celoti, kar se mi zdi prav. Za malico imajo na voljo celo šolsko uro, torej lahko v miru pojedo in se malo sprostijo.

Se vam zdi, da je današnja mladina zelo drugačna od tiste pred tridesetimi leti?

Ne vidim bistvenih razlik. Morda le to, da so bili nekoč bolj vedoželjni, ker so se morali bolj potruditi, prebrskati pet enciklopedij, če so hoteli kaj izvedeti, danes imajo vse na dosegu roke. Ali pa tipke. So bolj razgledani, vendar pri marsičem prikrajšani, ker se enostavno ne znajo več potruditi, sami premisliti.

Od kod izvira vaša predanost zdravemu način življenja, posebej prehranjevanja?

Moja mama je »kriva«, da se toliko ukvarjam s tem. Bila je medicinska sestra že pred drugo svetovno vojno, Šiškarica, toda večino časa smo živeli v Splitu, kjer je bil zaposlen oče, sicer Hrvat iz bosanskega Livna. Mama je prebrala vse o zdravi prehrani, prav obsedena je bila s tem. Doma je na zeleno solato naribala korenje, to sva z bratom še sprejela, peteršilju in zeleni pa sva se uprla. Vseeno sva osnove sprejela in prenesla v svoji družini. Lahko rečem, da je mama posebna v vseh pogledih, zdaj je stara 93 let in živi v Splitu skupaj z bratovo družino. Pogosto se slišiva in si izmenjujeva izkušnje.

Vaša mama še vedno kuha?

Pravzaprav vodi gospodinjstvo bratove družine. Ravno danes je omenila, da bo delala zavitek. Testo si seveda kupila, sem ji navrgla, pa je bila ogorčena, da ga bo kupovala, ko bo onemogla, zaenkrat ga še lahko naredi sama. Zelo je vitalna, vsak dan telovadi, ima svoje vaje, ki so nadvse preproste, a učinkovite. Je disciplinirana, vse življenje je kosilo na mizi ob pol treh in večerja ob pol sedmih. Z očkom sta petdeset let večerjala enako: kosmiče, kuhane na vodi, poleg pa blitvo ali kakšno drugo zelenjavo in doma narejeno skuto. Do 90. leta je jedla vse, potem je postala vegetarijanka, ker pravi, da njeno telo ne potrebuje več mesa. Vsak dan pri kosilu poje majhno čebulico in dva stroka česna. Česen je kralj zelenjave, čebula je njegova kraljica, je njeno in tudi moje pravilo.

Ste katerega od njenih receptov vzeli za svojega?

Krompirjevo pito in ohrovtovo musako še vedno rada pripravljam po njenih receptih. Pa ljubezni do ovsenih kosmičev sem se tudi nalezla od nje. Ko so pred desetletji v ljubljanske trgovine prišli prvi kosmiči, jih v Splitu še niso poznali, zato nam jih je vedno kdo prinesel ali poslal. Zdaj jih je povsod dovolj, toda v našem kabinetu jih z dijaki pripravljamo sami, na naš kosmičnik smo prav ponosni.

Je mama še kaj drugega »uvažala« iz Ljubljane?

Ko se je poročila v Livno v Bosni, tam niso poznali špinače, saj se smešno sliši, ampak takrat ji jo je teta iz Ljubljane pošiljala. Ne vem, kakšna je prišla ta občutljiva zelenjava na cilj, toda mama je bila prepričana o njeni zdravilnosti in se ji je zdelo vredno potruditi.

Je bila njena želja, da ste šli na študij v Ljubljano?

Da, to je bila njena želja, no, pa moja tudi. Odločila sem se za biologijo, ker me je zanimala narava. Nisem pa si mislila, da bom delala v pedagoškem poklicu. Začela sem v vzgojnem zavodu v Višnji Gori, kjer sem kmalu spoznala moža. Po sedmih letih sva se preselila v Ljubljano, a imam lepe spomine na tisti čas.

Ste znani kot stroga profesorica?

Kaj pa vem, zdi se mi, da me imajo za precej strogo, čeprav se z leti mehčam. Še vedno pa sem zahtevna glede znanja, ki ga morajo osvojiti, brez tega ne gre. Pred leti smo imeli na šoli skrajšani program, takrat je bilo res težje navdušiti bodoče električarje, da so se učili stvari, ki jih niso zanimale. Vedno sem iskala še dodatne pripomočke, da sem jih motivirala. Biti moraš živahen, nazoren in sočen, da pri dijakih vzbudiš zanimanje. Hočem, da razmišljajo, to cenim in nagrajujem. Z istim žarom učiti trideset let se ne da, če ni odziva, saj nisem avtomat. Zato na vse načine spodbujam dijake k sodelovanju, tako imamo vsi več od tega.

Razvajate z zdravo hrano tudi svoje družinske člane, moža in obe hčerki?

Z največjim veseljem. Hčerki sta že odrasli, starejša živi v bližini, toda nekako sta se obe navadili, da je doma vsak dan kaj dobrega na mizi. Rada povabim sosede, prijatelje, pa tudi našemu župniku, ki je zelo skromen, kdaj kaj pripravim, denimo zelenjavno juho ali pa pito. V naši cerkvi sem organizirala prostovoljni tečaj zdrave prehrane in še jih nameravam. Rada sem koristna. Sodelujem tudi pri skavtih, Mehkokrempljasta medvedka je moje skavtsko ime.