Kjer se cedita mleko in ... mleko

Saj poznate tisto staro potegavščino: eko, eko, eko, krava pije - vodo. In če je ta voda islandska, ki je po mojih vagabundskih ugotovitvah (za zdaj še) ena bistrejših in bolj neokrnjenih na svetu, je mleko nekaj posebnega. Zato so okusni tudi vsi mlečni izdelki, in kljub nižjim temperaturam v primerjavi z našimi nikomur ne pade na pamet, da bi se odrekel sladoledu. No, razen čudakom moje sorte, ki niso naklonjeni tej zamrznjeni sladici. A nič hudega, na Islandiji enako odličnih alternativ ne zmanjka: tu so še siri, maslo, jogurti in skyr.

Skyr je islandski kulinarični endemit: njegova tekstura je približno med sirnim namazom in skutnim desertom, domačini pa ne morejo prehvaliti njegovih prehrambnih vrednosti, saj menda vsebuje skorajda nič maščob in blazno veliko proteinov. Skrb za zdravje je danes pač zelo moderna, zato sem se (če zanemarimo božanski okus vseh različic skyra) temu vidiku ob svojem obisku Islandije posvetila z veliko vnemo. Ker se skyr odlično razume tudi s sadjem in mlekom, so razni skyr-smudiji postali stalnica na meniju. Vsaj dokler mi je denarnica na otoku pod severnim povratnikom to dopuščala.


Za zdravje pa sem najbolj poskrbela v kavarni Vogafjos (fjos pomeni hlev) ob jezeru Myvatn, kjer že tako ali tako navdušujočo mlečno izkušnjo nadgradijo na prav poseben način. Kavarna je tudi kmetija. Tako imajo jedci in pivci skozi stekleno steno popoln vpogled v kravji delovni prostor. Sestavine za vse mlečne dobrote - mocarele s tipičnim kruhom, spečenim na geotermalno energijo, se ne da prehvaliti -nastajajo pred očmi obiskovalcev, zvedavim turistom pa prijazno vodstvo z veseljem dovoli sodelovanje pri molžnih spretnostih: pocuk in špric in v kozarec priteče odlično, toplo in spenjeno mleko. In kapučino nikdar ni več isti ...