Kurkuma je davčna inšpektorica

Sanja Lončar je prihajala s sestanka, na katerem so nevladne organizacije razpravljale o novih poskusih nadnacionalk, da bi bile s svojimi ekonomskimi interesi pomembnejše kot pravni red in pravica do lastne odločitve posameznih držav, tudi EU. Njeni knjigi, Ščepec rešitve in Ščepec vedenja, sta, presenetljivo, pravzaprav iz iste zgodbe. Govorita o moči vsakdanjih začimb. Tako rekoč zastonj »pomagalu«, ki stoji nasproti dejstva, da je prodaja zdravil eden najdonosnejših poslov na svetu. Že prva knjiga, Ščepec rešitve, ki jo je napisala s tremi soavtoricami, se je do zdaj prodala v skoraj trideset tisoč izvodih. Začimbe torej danes – drugače.

Eden prvih pravih vroči poletnih dni je, pa naj vas vprašam takole, da bo v stilu: katera je trenutno najbolj vroča začimba?

(smeh) Da bi še kaj grelo? Evo: najbolj vroči so brez dvoma klinčki. Če koga zebe, zagotovo ni hitrejšega ogrevanja. Hkrati so tudi najmočnejši antioksidant na našem planetu, kljub goreči promociji marsikaterega dražjega pripravka.


Sem mislila, da boste rekli črna kumina: najbolj modna začimba ta hip, vsi jo nebrzdano kupujemo, Nestle poskuša patentirati kemijsko analizo njene stoletja znane zdravilne moči ...

No, če govorimo o politično vroči, imate najbrž prav. Farmacija je na osnovi črne kumine že pridobila patente za pripravke za dvig odpornosti, preprečevanje stranskih učinkov kemoterapije, za zdravljenje alergij in astme, kožnih bolezni, bakterijskih okužb, hemoroidov, za odpravljanje bolečin … Črno kumino in njene številne koristne učinke arabski svet pozna že tisočletja. Ideja kapitala je, da je čisto dovolj, da nekaj »najdeš«, in je že kar tvoje. Zgodba je ta, da so znanstveniki danes sposobni pod mikroskopom identificirati snovi, ki jih medicina, predvsem tradicionalna, pozna že tisočletja: črna kumina je uporabna pri številnih zdravstvenih tegobah, kot so težave z dihali, bruhanje, kožne bolezni, alergije, vročica, predvsem se nanjo lahko zanašajo v revnejših državah Bližnjega vzhoda in Azije. V arabskem svetu tej rastlini rečejo Alahov blagoslov. Pravijo, da ti lahko prihrani vse bolezni, le smrtne ure ne more premakniti. Izrazito potentna rastlina je to. Vsak, ki je kdaj bral ajurvedske ali arabske spise, to že vse ve. Velike korporacije pa so zdaj pogledale molekularno strukturo tega čudeža in mislijo, da lahko to razglasijo za svojo last.

Katere pa so še druge začimbe, po katerih hrepenijo nadnacionalke?

Zdaj ko so raziskave pokazale, da, denimo, melisa lahko herpes pozdravi, vsa poznana zdravila pa ga le blažijo, narašča zanimanje tudi za to začimbo.

Kar nekaj začimb se je pokazalo za zelo učinkovite tudi pri zaviranju virusa HIV, na primer kraški šetraj, melisa, ena od različic mete, bazilika, črna kopriva in črna kumina.

Mnoge začimbe so učinkovite tudi pri bakterijah, odpornih proti antibiotikom – torej se znajo lotiti bakterij na način, ki presega znane antibiotike. Ne preseneča, da farmacija v začimbah vidi izhod iz slepe ulice, v katero so zašla mnoga zdravila.

Katerih pa se bojijo?

Najbrž se spomnite, kako se je pred nekaj leti dvignil prah zaradi cimeta, saj naj bi bil kumarin, ki ga vsebuje, škodljiv za jetra. Pokazalo se je, da vsi dokazi temeljijo na preučevanju umetno sintetiziranega kumarina. Zanimivo je, da uradna Evropska farmakopeja (Herbal Medicines 2007) kot nevarnost pri cimetu navaja le mejne odmerke evgenola in cinamaldehida – to sta snovi, ki bi ju lahko v večji količini zaužili le z eteričnim oljem – in izrecno piše, da pri uživanju cimetove skorje stranskih učinkov ni.

Tudi skozi tisočletno zgodovino medicinskih zapisov, predvsem kitajskih, ni bilo nikoli slišati za take težave v povezavi s cimetom. Plaz se je sprostil takrat, ko so ljudje začeli ugotavljati, da je cimet zelo dober antidiabetik, ki deluje tako, da celicam omogoči, da sprejmejo sladkor, tudi če nimamo dosti inzulina. Po ocenah, ki jih zasledimo v literaturi, cimet lahko do 30 odstotkov izboljša delovanje inzulinskih receptorjev. Na področju sladkorne bolezni sta taki začimbi še origano in kumina, ki sploh ne delujeta prek mehanizma inzulina: sladkor znižata pri človeku, ki ima povišanega, če pa je vaš sladkor normalen, vam ga ne bodo dodatno nižale. Skratka, mene ne preseneča, da farmacija pospešeno proučuje rastlinski svet. Moti pa me, da si jemlje pravico do lastništva in s tem na neki način omeji dostop tistim, ki so to naravno apoteko vedno imeli na razpolago. Že s tem, da bo le o registriranem zdravilu iz cimeta dovoljeno povedati, da zdravi diabetes, so ljudje prikrajšani za informacijo, kako bi si lahko pomagali na naraven način.

So vaše knjige odgovor na to?

Čutiti je, da v naši zahodni civilizaciji obstaja velika luknja – to je izguba kontinuitete z znanjem naših prednikov. Uradna znanost se obnaša, kot da je vse, kar so vedeli naši predniki, pravzaprav eno samo vraževerje, primitivizem in signaturni nauk. Ko pa smo primerjali to, kar so ljudje v resnici vedeli in opisovali skozi zgodovino, v različnih kulturah, s tem, kar nam predava sodobna znanost in je objavljeno, recimo, v bazi Pub Med, v kredibilnih, verificiranih študijah z največjim številom točk v znanstveni literaturi, smo ugotovili, da znanost danes največkrat le z novimi metodami dokazuje to, kar so naši predniki vedeli in uporabljali. Najboljša ilustracija je kuga, ki je v 14. stoletju pobrala tretjino Evropejcev. Ampak: zdravniki so k pacientom vseeno hodili tudi takrat. Celo roparji so hodili na 'obiske' k ljudem, ki so umirali. Kako pa to, da se niso nalezli in umrli? Zato, ker so poznali moč začimb. Pet začimb so uporabljali v tako imenovanem kisu štirih roparjev. Tega so naredili iz sivke, timijana, klinčkov, cimeta in muškatnega oreščka. Danes vemo, da so izbrali prav začimbe z najmočnejšim antibakterijskim in antioksidantnim potencialom. Jim je to uspelo po naključju? Danes se mamice bojijo otroku dati čajček za prehlad, da ne bo kaj narobe. V 14. stoletju pa so se lotili črne smrti. Očitno je, da temačni srednji vek ni bil tako neveden, kot bi nas radi prepričali. Me avtorice – ob meni še Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah in Nadja Baćac – smo čutile nekakšen dolg, da vse to znanje združimo. Današnji človek je kot rastlina brez korenine. Tisto, kar želimo ponovno obuditi, je predvsem odnos, ki so ga imeli naši predniki do narave, in način, kako so jo znali »prebrati« brez tehnologije, s katero danes razpolagamo. To bomo še kako potrebovali.

Ni to po svoje samo še dodaten tovor informacij, ki jih v resnici ne znamo pravilno uporabljati, skupaj z vsemi drugimi navodili za zdravo življenje, v katerih se utapljamo? Prebrala sem knjigi, ampak po pravici povem: ne vem, kaj lahko jutri s tem znanjem naredim zase ... Naj jem samo še začimbe?

Življenje pač ni preprosto. Celo v vozniški izpit, na primer, ste morali investirati 40 ur. Mi smo navajeni, vzgajani v pričakovanju do skrajnosti poenostavljenih odgovorov. Ampak ti ne pripeljejo do rešitev. Bližnjice prinesejo samo še več težav. Ko sem pisala ti knjigi, me je tudi lastni mož zasliševal, če sem normalna, kajti kdo bo pa bral ta čreva, ko pa si ljudje želijo lepe knjige z veliko slikami. Me smo vztrajale in napisale knjigo po občutku, tako kot smo mislile, da je prav, predvsem pa z zgodbo, ki je tu od začetka do konca. Je pa res, da tudi sama nisem verjela, da nas je v Sloveniji več kot tisoč, ki bi v roke vzeli tako knjigo. Glede na to, da je zdaj prodanih skoraj trideset tisoč izvodov, to pomeni, da je takih ljudi, ki so siti globalizacije, ki žali našo inteligenco, veliko več. To so ljudje, ki so pripravljeni porabiti nekaj več časa in napora, da bi prišli stvarem do dna. In ki mislijo, da je bolje imeti eno informacijo, ki je celovita, kot pa milijon parcialnih – neuporabnih.

Pa vseeno pomagajte. Recimo, berem o kurkumi, ki je tudi v zadnjem času zelo moderna, ker se, vsaj v laboratoriju, uspešno bori s celicami raka na črevesju. Kaj naj torej naredim: naj vsak dan jem kari? Kurkumo na žlico preventivno?

Tudi največji šamani in vrači niso zdravili s stotimi rastlinami. Eni so vse življenje uporabljali eno, drugi deset. Ampak deset rastlin je čisto dovolj, da pozdravite vse težave, ki jih boste v življenju imeli. Tako kot ne potrebujete tisoč prijateljev na facebooku, ampak nekaj pravih v resničnem življenju in takrat, ko gre kaj narobe. Ko začneš prijateljevati z rastlinskim svetom, rastlin ne izbiraš več ne po videzu ne po kemijski strukturi – kot tudi ljudi, prijateljev ne bi. Začneš jih izbirati po značaju in jih ne vidiš več kot tihožitje, sestavljeno iz kemičnih elementov. In tako najdeš svoje najbližje. Če me sprašujete po kurkumi: ta ima značaj davčne inšpektorice. Nihče ne more reči, da ima rad njen okus; je trpka, grenka, kar malo se je treba posiliti z njo. Ne tako kot kakšna vrtnica ali bazilika, ob katerih se kar odpreš ... Deluje pa kurkuma tako kot vsaka inšpektorica – dosledno, natančno, strogo. Osebno mora priti in narediti inšpekcijo, da ugotovi, kaj je narobe. Od vsake celice, do katere pride, zahteva pisno poročilo oziroma pregleda zapis. Če ugotovi, da dokumentacija ni v redu, torej da je nekaj v dednem zapisu narobe, tej celici izda odločbo, naj gre naredit samomor. Znanstveniki bi vam bolj suhoparno povedali, da sproži apoptozo rakavih celic, programirano celično smrt. Kurkuma pa lahko to naredi samo na točkah, kamor fizično pride, ko jo pojemo. Torej, ne bo pomagala pri raku na dojki, je pa zelo dragocena za požiralnik, želodec, jetra, črevesje … Ko dojamemo, kako deluje, priznamo, da je potrebna, hkrati pa tudi začutimo, ali takšno čistko potrebujemo ali pa nam samim bolj kot strogi karakter inšpektorice ustreza milina melise, ljubezen vrtnice ...

Vaši knjigi torej nista knjigi o zdravljenju.

Ne, nikakor. To sta knjigi, ki želita ljudem vrniti zavedanje, kako mogočna zdravila so začimbe. Kadar pa se hočemo s tem v resnici zdraviti, moramo zelo zelo dobro poznati njihov značaj, delovanje, lahko se zatečemo tudi k standardiziranim pripravkom. Vsak, ki je bral naše knjige, je bil presenečen, kako močno in kompleksno je to področje – pot do tega, da se pozdravijo kakšne resnejše zadeve, je pa vseeno malo daljša. Največja moč začimb je, da urejajo in korigirajo procese, preden ti postanejo patološki. Že s tem, da bi dojeli, da jih lahko uporabljamo v večjem obsegu, da bi spoznali, da so dobre tudi za napitke, na primer, bi veliko naredili. Če bi le vsi tisti, ki to zdaj berejo, v kavo začeli dodajati kardamom, bi dojeli, kako možgani lahko delajo na polno. Kardamom namreč preprečuje, da bi kava škodovala želodcu, ob tem pa pospešuje presnovo v možganih in s tem omogoča, da smo mentalno bolj čili in so naše misli bolj urejene. Če bi uporabljali več origana, cimeta, pimenta, klinčkov, bi bilo tudi težav s kandido veliko manj, kot jih imamo na zahodu. Če bi redno uživali muškatni orešček, bi zobarji imeli veliko manj dela, ker so tudi znanstvene študije dokazale, da že minimalne količine te začimbe ustavljajo razvoj kariesa.

Lahko torej poenostavimo: čim več začimb v življenje?

Vzhodnjaki pojedo do deset gramov začimb na dan, mi manj kot enega. Pa še to ni gotovo, kajti pogosto mislimo, da jemo začimbe, v resnici pa so to umetne arome.

Je za vas težava, da se ljudje, zlasti v bolezenski stiski, informacij o zdravilni moči še česa drugega kot zdravil radi oklenejo kot edine rešilne bilke?

Zakonodaja o zdravstvenih trditvah se nanaša na ponujanje izdelkov. Torej, če bi bila zeliščar, terapevt ali če bi prodajala kakšno začimbo, o njej ne bi smela izreči nobene zdravstvene trditve.

Za avtorje, raziskovalce, novinarje pa še vedno velja svoboda govora. Mi nimamo svetovanj, ne dajemo nobenih zdravstvenih nasvetov, zato pa lahko v svojih knjigah in člankih pišemo brez omejitev.

Edini zdravstveni odgovor, ki ga kdaj dam, je, da je izvir vseh naših bolezni pet osnovnih strupov: jeza, žalost, skrb, pohlep in strah. Ti ustvarijo stanje, na katero se lahko usedejo različni patogeni organizmi. Vse, kar je snovno, torej tudi začimbe, lahko pomaga, blaži, olajša. Ampak, saj veste, če hočete plevel uničiti, ga morate izpuliti s korenino. Premagati razmere, ki so do tega pripeljale. Le ljudje, ki se temeljito lotijo vzrokov, težave res odpravijo.

Naslednja knjiga bi bila lahko zbirka nasvetov, kako so se torej s temi petimi psihičnimi pezami spopadali naši predniki.

(smeh) To vprašanje je staro kot človek. Zgodba: kitajski cesar se pred približno 4700 leti pogovarja s svojim zdravnikom in ga vpraša: zakaj ljudje ne živijo več sto let kot včasih? In mu zdravnik odgovori, da zato, ker so pozabili osnovne zakone življenja, izgubili so ravnovesje telesa in duha, pehajo se le za materialnimi dobrinami ... Besedilo izpred 4700 let!

Kaj pa bo potem v resnici tretji ščepec, tretja knjiga?

Tretji ščepec nastaja na delavnicah, kjer smo ljudem praktično pokazali, kako konkretno je treba s posameznimi začimbami ravnati. Vaše ravnanje z začimbo vpliva na njeno delovanje na telo. Vsakdo ve, da je surova čebula pekoča in kot takšna redči sluz v dihalih. Ko jo popečete, je sladka, vendar takrat ne deluje več enako – namesto na pljuča začne učinkovati na vranico. Nekatere začimbe zahtevajo predpripravo, namakanje, gretje, mletje. Ko ljudje to enkrat dojamejo in ozavestijo, začutijo željo, da bi se s tem začeli igrati, to uporabljati. In tu se pojavi ogromno vprašanj; mi smo jih dobili na stotine, odgovore pa bomo prelili v knjigo. To ne bo kuharska knjiga, ampak bolj knjiga zelo praktičnih napotkov, ki jih ni najti v podobnih knjigah. Ljudje ne vedo, kako aromatizirati olje. Ne vedo, da je treba žafran namočiti v mleku, da spusti od sebe najboljše. Ne znajo streti kardamoma. Ne vedo, da nekatere začimbe ne bodo dale nič od sebe, dokler jih ne daš na toplo. In obratno, ene toplota ubije. Ne vedo, kaj je skrivnost mešanic; ne vedo, da so janež, komarček in kumina skupaj trikrat močnejši kot če bi jih uporabil vsakega posebej. Ingver in česen sta skupaj 50 odstotkov močnejša kot vsak zase ...

Veselim se te knjige. Morda še najbolj od vseh, ker bo prispevala k temu, da bodo ljudje postali soustvarjalci ...

O kateri začimbi vas ljudje največ sprašujejo?

K meni, kot pravim, ljudje ne prihajajo s konkretnimi problemi, saj mi želimo ozaveščati, da obstaja ogromno področje, ki smo ga spregledali. V dveh tretjinah sveta so začimbe zdravilo, ki ga najprej izbereš, pri nas pa so bile nekaj, kar si našel v kuhinji in dal v hrano, da je bila bolj okusna. Stara mama je sicer povedala, da je treba dati lovor v fižol in kumino v zelje. Ko pa si vprašal, zakaj, so ti odgovorili: »Zato ker je stara mama tako rekla.« Razlago »zakaj« je naša zahodna civilizacija pozabila. Zato je za mnoge bilo takšno presenečenje, da imajo začimbe pomembno zdravilno moč, večjo kot druge zdravilne rastline. Drugod na tem planetu to obvlada že vsak otrok.