Mali mojster 
domačih jedi

Letos bo spet tekmoval, če bo le tema takšna, ki mu ugaja, napoveduje. Z njim bo seveda njegova mama, kajti Aljaž Konec in Tanja Kokot sta trdna ekipa. V dobrem in v slabem, za vsakdanjik, ki ni lahek, in za praznik, ki si ga znata narediti. Zavitki, pogače in gibanice so bili minulega novembra tema 17. tekmovanja ljubiteljskih kuharic in kuharjev v organizaciji revije Naša žena.

Aljaž Konec je bil edini moški proti štirinajstim tekmovalkam, ki so se vrtele okrog štedilnikov v srednji gostinski šoli v Radencih. In je, kot rečeno, posegel po bleščečem drugem mestu, premagala ga je le Domžalčanka Sonja Suhadolc. Ne samo da je bil edini moški, seveda je bil tudi najmlajši udeleženec tekmovanja. Strokovna žirija, ki jo je vodil sloviti kuharski mojster Jožef Oseli, je bila zahtevna, saj je ocenjevala tako izvirnost jedi – ki so morale upoštevati tudi sodobna načela zdrave prehrane – kot videz, okus in kajpak sam potek priprave. »Opazili smo izvirnost njegove gibanice s kostanjem in zelenjavo z zeliščno omako, predvsem pa, kako spretno se je fant vrtel med lonci!« je poznavalsko priznal Aljažu Oseli.

Zato smo si ga želeli spoznati tudi sami, v domačem Lipoglavu: izvedeti, kaj ga pri kuhi tako privlači in kdo ga je kuhati sploh naučil. V Loče pri Poljčanah na Štajerskem sicer prideš mimogrede, a do prave hiše v sosednjem Lipoglavu so gotovo krajevni škratje zamešali ceste. Navzgor in navzdol gre po gričih in nazadnje ugotoviš, da si vsaj trikrat zašel. Ampak ljudje vedo za Kokotovo Tanjo, in četudi so hiše redko posejane, te na koncu nekdo le napoti prav; nazaj po cesti, ki se kot tobogan zvrne v dolino naravnost pred Kokotovo hišo, obdano z visokimi smrekami. Potem si že na varnem in na toplem. V hiši iz dveh enot, od katerih je ena domovanje babice, druga pa Tanjin in Aljažev dom.

Njuna kuhinja z ličnim belim pohištvom je kvadratno priročna, da je mogoče vse opraviti iz sredine. Na plinskem štedilniku brbota, v pečici je kostanjeva potica. Ob okrogli mizi pri oknu pa je prijeten kotiček za dva. Dva, ki rada kuhata in tudi kaj pojesta. Tanja in Aljaž marsikaj pogledata po kuharskih knjigah, še več pa naredita po svoje. Aljaž je pravi mojster za sočen čokoladni kolač z glazuro. Nekaj k dobremu okusu gotovo doda rjavi sladkor, ki ga vedno uporabljata. Med drugim za čaj iz materine dušice. Čeprav se Aljaž še rajši oklene steklenice soka.

Še nekaj je značilno za črnolasega in živookega Aljaža, ki se le redko res nasmehne, a kadar se, se mu v licih zarežeta prijazni jamici: če ga boste še tolikokrat vprašali »Ali ti kaj pomagam?«, bo vedno odločen: »Ni treba!« Trdno zna stati na svojih nogah. Ko se mama najpogosteje šele pozno popoldne vrne iz svoje službe v 40 kilometrov oddaljenem Celju, jo včasih na štedilniku že pričaka kaj kuhanega.

Aljaž, tako mlad si, pa si se že tako pogumno udeležil kuharskega tekmovanja?

Saj je bilo to že moje tretje tekmovanje. Pri Naši ženi sem bil lani drugi, predlanskim v Celju deveti – kuhal sem pastirski golaž – z mamo pa sva sodelovala tudi na natečaju Mercatorja Uživajmo zdravo. Izmislila sva si recept iz sestavin, ki so jih predpisali. S stričevim fotoaparatom sva posnela drug drugega, kako kuhava, in posnetek poslala na natečaj.

Pa kdo te je naučil tako dobro kuhati?

Babica je naučila mamo, mama pa mene.

Kateri razred obiskuješ in kam sploh hodiš v šolo iz svojega odmaknjenega doma?

Zdaj sem v petem razredu osnovne šole Loče. Zjutraj me na poti v službo pelje tja mama, nazaj pa me pripelje šolski kombi.

Ješ v šoli? Kako po tvojem mnenju kuhajo?

Ja, malico in kosilo imam v šoli, zajtrka pa ne, ker doma pred odhodom z mamo vedno kaj pozajtrkujeva. Kuhajo kar dobro, no, pač tako, kot lahko iz tistega, kar imajo, naredijo.

Si pripraviš popoldne potem doma še kak sendvič, preden se vrne mama?

Sendviča že ne. Veliko rajši imam kuhano hrano. (»Res si rajši kaj skuha, kot da bi si narezal salamo pa sir!« potrdi Tanja z nasmeškom.)

Kaj pa imaš rad?

Testenine. Ampak najrajši imam čisto navadno kuhano blitvo in krompir. Še vroča premešana in zabeljena z maslom.

Pa sladko?

Sladko pa seveda. Za tale čokoladni kolač sem dobil recept v šoli, tu je fotokopija. Pa se mi zdi, da je kar sočen. Kaj pravite?

Res je sočen! In kako dobro debelo čokoladno glazuro ima. Ampak ti najbrž mama pomaga?

Ne, čisto sam sem ga naredil. Mama je pa bolj delala kostanjevo potico. Posebno uživam, kadar pripravljam smetanov preliv s česnom za solato. Tega sem si sam izmislil. Zdaj ga bom naredil pred vami in pred fotografom, boste videli. Takole, v skledico vlijem tekoč jogurt, limono ožamem in dodam sok, nato stresem notri malo suhega mletega česna in nekaj več peteršilja ... (meša) ... zdaj dodam še nekaj kapljic jabolčnega kisa ... pa oljčno olje ... in še enkrat toliko bučnega olja, solim in dobro premešam. Preden bom skledo mehke zelene solate zabelil s tem prelivom, bom vseeno po solati polil še malo domačega bučnega olja. Tako. Zdaj pa lahko pokusite!

Zelo okusno. To bomo imenovali Aljažev bogati preliv, prav? Kje pa sta kupila ti dve lepi postrvi, ki sta ju pripravila z mandlji?

Sam sem ju ujel. V Zrečah. Rib ne jem rad, jih pa zelo rad lovim, mislim, da sem prvo ujel, ko sem bil star štiri leta. Imam tudi opremo. Mama mi bo kmalu kupila še novo ribiško palico.

Kako pa sta se z mamo domislila okusne zelenjavne gibanice, s katero si bil na tekmovanju kar takoj za zmagovalko – pa toliko odraslih je tekmovalo!

Nič, kar tako sva si jo izmislila. Ko je čas kostanja, ga veliko nabereva – greva peš ali pa z avtom, ga je kar precej. Potem kostanje olupiva in zamrzneva, in ko jih potrebujeva, jih samo zmeljeva. Tako sva tudi v jesensko gibanico dala na prvo plast testa mlete kuhane kostanje, na drugo plast nastrgano korenje, da je lepo oranžno, na tretjo zeleno – vidite, da je svetlo zelena – in na četrto blitvo. Plasti sva prelivala s smetano in stepenim jajcem in potem tudi vrhnjo plast testa prelila s tem, preden sva dala gibanico v pečico. Zelo lepo se speče v najinem glinenem pekaču.

Res se lepo vidijo pisane plasti. In kako sočna je vajina gibanica! Kaj pa še skuhaš?

Špagete, tudi mesne kroglice v paradižnikovi omaki naredim sam ...

Od kdaj pa tako rad kuhaš?

Mama pravi, da sem že pri dveh, treh letih pomagal pri piškotih, z babico sta mi pustili, da sem delal z njima rezance in podobne stvari. Potem pa me je kuhanje vedno bolj veselilo. Koliko sem bil star, mama – sedem let? – ko si ti kuhala govejo juho pa sem še jaz vzel kos mesa iz zamrzovalnika, potem sem te pa posnemal pri vsem, kar gre notri, in sem naredil svojo govejo juho. (»Odlično juho je skuhal, in to pri sedmih letih!« se nasmeji Tanja).

Boš znamenit kuhar z imenitno lastno restavracijo, ko boš odrasel?

Mmm, niti ne. Rad bi bil učitelj matematike. Ali pa policist za varovanje ogroženih živali. Kuhar je v službi od šestih zjutraj do desetih zvečer. Ne vstajam rad preveč zgodaj, pa se moram ob šestih zbuditi že zaradi šole.

Imaš rad matematiko?

Ja, samo angleščino imam še rajši.

Hodiš h kakemu krožku? Računalniškemu?

Računalniki me ne zanimajo preveč. Na maminem prenosniku zdaj pomagam pisati recepte za jedi, ki sva jih skuhala, h krožku pa rajši hodim k logiki. Pa za izpit za kolo se učimo. Hotel sem tudi k šahovskemu krožku, ampak je bilo premalo prijav.

Menda si ne narediš zdaj že sam tudi torte za rojstni dan?

O, to pa ne! Torte peče mama. Mislim, da bi mi vse razneslo po kuhinji, do stropa, če bi sam delal torto!

Še to mi povej: kdo pa potem pospravi po kuhinji, kadar z mamo kuhata?

Jaz pospravim za seboj samo tako, na veliko, ja, mama je pa tista, ki potem kuhinjo pošteno očisti.
V Odprti kuhinji zdaj zbiramo zanimive stare recepte, ki prehajajo iz roda v rod. Imate tudi pri vas kakega?
Aljaž in Tanja v en glas: Cvečkova juha! To je slivova juha. Zelo star recept, že babica ga je imela in je naučila pripravljati ta močnik tudi naju. Slive morajo biti sveže, ne preveč zrele, da ostane malo kisline. Prerežemo jih na pol, odstranimo koščice in jih skuhamo z dodatkom mleka. Iz moke in jajca naredimo zakuho za močnik in jo usujemo h kuhanim slivam. Tako nastane zelo okusen, gost, sladko-kiselkast slivov močnik nežne vijolične barve, ki ga lahko še dodatno posladkaš ali pa tudi ne. Midva ga imava rada brez sladkorja. Vidiš, mogoče bi pa lahko s tem receptom tudi kje tekmovala, kaj praviš, mama?

Mogoče pa res, mu ne vzame navdušenja Tanja in ga objame okrog ramen.