Mediteran na zdravem krožniku I

Mediteranski način prehranjevanja je moderen in priporočljiv, zgleduje pa se po tradiciji nekaterih držav mediteranskega območja. Dandanes gre pravzaprav za trend, modo, stil modernega človeka, ki se odraža v njegovi prehrani in načinu priprave obrokov kot nasprotje nezdravega prehranjevanja razvitega sveta.

Najbolj splošno razlago je predstavil dr. Walter Willett iz Harvards University's School of Public Health okoli leta 1990. Temelji na tipičnih prehranjevalnih navadah Grčije, Krete in južne Italije iz okoli leta 1960 ter dodaja zmerno fizično aktivnost in poudarja predvsem veliko zelenjave in svežega sadja kot dnevni posladek, olivno olje kot glavni vir maščob, mlečne izdelke (predvsem sir in mleko drobnice), ribe in perutnino v manjših do zmernih količinah, do štiri jajca na teden, rdeče meso v manjših količinah in pitje rdečega vina v manjših do zmernih količinah.

Zanimivo so si največ dela z raziskovanjem in poveličevanjem mediteranske prehrane naprtili Američani, pravi Mediteranci pa se kaj malo menijo za preštevanje kalorij, merjenje deleža maščob svojih jedi ter omejevanje pri uživanju. Zanje je pač popolnoma logična izbira, saj jo določajo lokalne sestavine: sardelice iz jutranjega ulova, ovčje in kozje mleko ter sir, dišeč paradižnik, olive, melone iz njive, žitarice, oreščki, lepinja, rožmarin, lovor, bazilika, česen ... Skratka, v resnici pravzaprav prav nič posebnega, česar ne bi vsi poznali, povrhu pa še z dokaj velikim deležem maščob v povprečju.

Preprosta prava hrana

Kje se torej skriva tisto, kar dela mediteransko tako zdravo? Mnogi, ki se odločijo za površen prenos tega jedilnika v svoj vsakdan, radi pozabijo, da ključ do zdravja ni le določen recept za kosilo, ampak tudi način priprave, izvor sestavin, kombinacija teh ter ne nazadnje kultura prehranjevanja oziroma pomen, ki ga ima hrana poleg hranilne vrednosti. Kuhanje s svežimi in ne prej pripravljenimi sestavinami je že prva izmed ovir, ki jo v hitrem tempu vsakdana radi preskočimo. Le kdo bi hodil vsak dan sproti po svežo zelenjavo in sadje na trg ali vse to celo sam gojil na vrtu ter se nekajkrat na teden potikal po gozdovih in nabiral sezonske sadove? In kdo bi si vzel čas, da s temi sestavinami na dan pripravi vsaj en topel obrok, brez instant bližnjic? In kdo bi sploh imel čas pojesti ta obrok v miru in v dobri družbi ter brez nervoze?

In če smo pri kuhi danes sila razvajeni in uberemo vse možne bližnjice - od hitrih in prej pripravljenih jedi, mikrovalovne pečice, trajnega mleka, različic pogrej in pojej, ojačevalcev okusa do že očiščene in narezane solate, juhic iz vrečke ter že industrijsko pakiranih mešanic začimb - potem to v Sredozemlju, vsaj po tradiciji, ne gre niti najmanj tako. In še naslednje: bi se vam ljubilo brez vseh teh bližnjic sestavljati zelo komplicirane jedilnike s tisoč in eno nepotrebno sestavino? Bi vam na primer peka kremšnit sploh kdaj prišla na misel, če ne bi nekdo pred vami izumil zamrznjenega listnatega testa in kremne mešanice v prahu? In kolikokrat bi pravzaprav jedli pomfri, če bi morali krompir očistiti, olupiti in ga narezati sami na roke? Skratka, mediteranska kuhinja pomeni tudi preprostost. Preprostost izbora, priprave in kombinacije živil, ki ustvarjajo pristnost okusa. Tega pa lahko dajejo le prave in sveže sestavine, zrasle na pravi zemlji in soncu, ne le podtaknjene v vodne kanalčke pod toplimi gredami, napojene z vodo in poškropljene s konzervansi, da pri transportu prehitro ne ovenijo.

Tudi pri mleku in mlečnih izdelkih je sredozemska kuhinja na boljšem, saj spričo lokalnih razmer v glavnem redijo drobnico - koze in ovce ter uporabljajo kozje in ovčje mlečne izdelke. In zakaj bi ti bili boljši od kravjih? Če ne drugega zato, ker izbirčnih ovc in koz nikakor ne boste pripravili do tega, da bi jedle fast food silažo in brikete, medtem ko boste dandanes težko našli kravo, ki bi jedla sploh kaj drugega kot le umetno hrano. Vse to se seveda pozna na mleku in mesu.

Iz priloge Lajf, Slovenske novice!