Tiskane izdaje
S c
este, ki pelje v Kočevje, je treba zaviti v vas, kjer ozki ovinki tesno med hišami pripeljejo do modrih plastičnih miz ter rdečih in zelenih stolov na betonskem vrtu, pod železno ograjo balkona nad vhodnimi vrati, kjer velik transparent oznanja daleč naokoli: Gostilna. Če ne bi bilo tistega medveda pred osmimi leti, ki pri prečkanju ceste pri Malih Laščah ni pogledal ne levo ne desno, zato od takrat nagačen sloni ob šanku, bi le sosedje našli sem na pico in pivo. Tako pa se je žalostna usoda osemmesečnega kočevskega medveda združila s starim hišnim imenom Šajnovih in boste picerijo, ki se je specializirala za divjačino, zdaj našli tudi vi.
»Kar je najtemnejše, je medved, najbolj svetel je divji prašič, vmes pa je jelenov pršut,« gospodarica barvno predstavi Brlogarjev divjačinski krožnik na leseni deski, gospodar pa pristavi še majhno zibko, ki jo je napolnil z gorkim (pogretim) kruhom iz krušne peči. Če zraven ne bi bilo oljk brez pešk in kislih kumaric brez domače ozimnice, bi tista špehovka, po kateri prsti dišijo še tri dni, in divjačinske salame Antona Meglena iz Kolenče vasi lahko kandidirale za najboljši divjačinski narezek iz neokrnjenih dolenjskih gozdov. A vseeno je že to dovolj, da je Brlogarja treba vzeti resno. Janez Šajn, po domače Brlogar, ima pravo chefovsko opravo, pred vrati je lesena tabla z današnjimi specialitetami, na motovilcu pa niso le debelo rezani in rjavo popečeni jurčki, temveč tudi gorčični vinaigrette.
Pršuti iz gozda
Ko je hišni carpaccio – ker je polnjen z jurčki – potresel sveže mlet poper, je odtajanost oživela in na steklenem krožniku se je hitro videlo skozi. V jurčke je bil vmešan sir maskarpone, da je bila rulada sočna in sredica mehka, goveji file pa ne preveč tanek, da bi se lepil in drobil. A najboljše v tej jedi, ki kuharjem vedno pride prav, da gostje lažje počakajo – ker ni iz krušne peči nič pridišalo za dobrodošlico in pogrinjek – do glavne jedi, je bilo tisto, česar ni bilo … Nobene rukole, paradižnikovih rozet, limonovih spiral in, predvsem, nobenega vonja po morju na jasi pred kočevskim pragozdom! Zagotovo bi se Brlogar lahko bolj pohvalil s poreklom in lokalnostjo svojih sestavin, s sosednje njive pa bi bilo lahko več na njegovih krožnikih. Toda
Ravno to je tisto, kar pri Brlogarju vzbuja radovednost po vsakem hodu – ima dovolj ambicij, znanja in občutka, da je vsaka jed brez napak, a tudi vrhunskosti. To je le domača gostilna, v kateri stare mame povprašajo za recept, kako karamelizirati bučna semena, vnuki pa naročijo še eno porcijo peche Melba. Pr’ Brlogarju je rostbif entrecote in kuhar od celih živali uporablja le medaljone. Toda goveja juha je vsak dan na mizi, ob njej pa umetna vrtnica v steklenem tulcu svečnika. In na steni so vaški amaterski igralci, ko so se pred sto leti slikali po Matičku v narodnem domu, gospodar pa se še spomni, kako je bila za ministrantsko nagrado pokušina laškega grojerja, ki je šla sicer vsa v izvoz. Najbrž ravno zato na njegovem današnjem jedilnem listu ni konfekcijskih novotarij, brez katerih ne zmore sicer nobena klasična podeželska gostilna, ampak le dovolj poslovenjene nesmrtne (francoske) klasike. Zato polžev nikar ne izpustite!
Polži in fondi
Brlogar je drugačen, kar večinoma pomeni tudi boljši, zato, ker je sicer hotel postati le picerija, a se zdaj kot divjačinska gostilna ne zadovolji le z gretjem medvedovega golaža. Najti danes na Slovenskem gostilno, ki od nedeljskih voznikov zahteva, da si privoščijo poldnevni izlet, hkrati pa jim za nagrado, ker so se odtrgali televiziji, ne privošči ne kalamarov ne škampov, je velika redkost. Zato pa ste v Malih Laščah nagrajeni z gobovo juho, ki je domače, ne vrečkasto kremna. To sicer pomeni, da kuhar ne varčuje s sladko smetano, a tudi ne z jurčki. In iz krušne peči ne prihajajo le pice, temveč tudi polži. Resda glede njih v naših gostilnah ni pretirane konkurence, toda vseeno nekaj velja, če veste, da so redkokje tako dobri kot pri Brlogarju. Z zelišči in česnovim maslom so gratinirani z nežnim in rahlim rumenjakom.
Za golaž je medved teden dni v Šajnovi paci, za medaljone pa je dovolj, da so le na hitro popečeni. Meso je v sredici lepo rdeče, in ko pride chef povprašat, kako je bilo, se mu nima smisla lagati. »Večina si ga naroči iz radovednosti, toda potem še pridejo …« Stalna priloga so jajčni vlivanci iz kostanjeve moke, ki so sicer preveč opraženi, in kruhov cmok, ki lepo pivna dovolj omake iz prijazno postrežene omačnice. Še nergaški ocenjevalec raje je, kot da bi gledal v zobe, zato tudi entrecotu z zeliščnim maslom in pečenim krompirjem ni kaj dodati. Nasploh, pri Brlogarju je hrana na krožniku zato, da se poje!
Morda se bo komu zazdela breskev s sladoledom in smetano staromodna, tako kot suhe slive v rdečem vinu ali sirov fondi ob posebnem naročilu. Toda slive so tako opite, da bi po peti še eno, zmrzlina z bučnicami pa res hrusta, ko se topi, doma pa ste tako že pozabili, kam ste na podstrešje zakopali komplet za fondi, ki ste ga dobili za rojstni dan pred premnogimi leti.
Zakaj obiskati?
Ni sicer domače njive in polnega hleva, toda kar skuhajo, je dovolj dobro, da kuhar pri mizi rad pove: »To sem pa naredil tako in tako …«, kar goste navduši, da še pridejo. Domača gostilna, ki ne posnema drugih. Divjačinske jedi, ki so več kot le brusnice v hruški. Najbrž bi pr’ Brlogarju lahko pokusili tudi pico.
Prihodnjič: Restavracija Mak,
