Mencingerjevo Nedeljsko kosilo: Lovski dom, Lendava

Kar se v Lovskem domu od jutra kuha in ves dan greje, je dovolj pristno in prekmursko. Ocenjen je s 3 sončki.

Objavljeno
04. november 2011 14.45
Posodobljeno
04. november 2011 15.00
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Na stenah sicer ni rogov, za mizami pa ne zelene bratovščine. Ni, torej, lovski, temveč le Lovski dom. A vsaj nekaj divjačinskega nikoli ne manjka, jedilni list pa spomni: »V Prekmurju ste!« Krona in »visoka kuhinja« sta boleča izkušnja, zdaj se kuha v domači hiši in s 30-letno tradicijo, torej le še domače, vendar vseeno malo drugače. Tako kot gibanica, ki ni prekmurska, temveč prek-krasna. In ni le ena, sta kar dve.

Izjava »Imamo jedilni list, a ga ne uporabljamo« bo uvrščena v antologijo najinih gostilniških obiskov. Tudi zaradi nadaljevanja lastnice, ki je bila prepričana, da sta se, pač, spet pojavila gosta, ki hočeta v lovskem domu lososa. A ko smo se sporazumeli, da bi raje bograč, so začeli v kuhinji, kamor je iz disko kleti lep in neposreden pogled, spretno ropotati. Lovski dom ni gostilna, v kateri bi morali zaradi komunikacijskega nesporazuma ostati lačni. Oziroma, sedela sva neudobno, najedla pa sva se dovolj spodobno.

Pajani krüj, tünka in dödöli

Ta z jedilnim listom zahteva še pojasnilo. Namreč: »Stalni gostje pridejo in le pomahajo v kuhinjo, pa jim mož nekaj po svoje pripravi.« Kaj pa? »Gre ven in nabere akacijeve cvetove za sladoled ...« Pri naju je bilo že premrzlo, zato je ob suhih slivah uporabil kardamom in v pecivu jurko.

Ravno zato je škoda, da ne uporabljajo jedilnega lista, pa čeprav za zadnja »doživetja panonske gastronomije« med lokalnimi jedci ni bilo zanimanja za jesensko trgatev, kljub gobji terini na pehtranovi skorjici in svinjskemu fileju na gobji potici. Saj je še v rubriki »Če ne gre drugače« ob čevapčičih in ribah tudi medved v omaki s koruzno rulado, v prekmurskem delu vse, kar tja sodi (tünka, pajani krüj, bograč, dödöli, piščančji paprikaš, ciganska pečenka) in od zelene bratovščine fazanje prsi, divja svinja, srnin golaž. Pa še smetana tete Juliške.

Pajani krüj sicer ni zvit na palici nad žerjavico ob tabornem ognju, a je dovolj natrt s česnom, da nikoli več ne pozabiš, kakšen je po prekmursko opečen kruh. Tünka, ki ima pred seboj še zaimek naša - da Prleki niso jezni -, je bila iz bolj trdega kosa, češ treba je pojesti tudi tisto z dna zaseke. Zato je bila klobasa boljši del, stolpičasta arhitektura kruha pa le narezek.

Čeprav je Sinišo Žilavca še v prejšnji gostilni, ki je po petih letih morala priznati, da Lendava (še) ne prenese »visoke kuhinje« (restavracija Krona), doletela od danes na jutri odpoved glavnega kuharja, da je moral strojnik poprijeti za kuhalnico, se v njegovem kuhanju vidi, da knjižnica kuharskih knjig lepo raste. Pozna zelišča in ekološko ajdovo moko, jedi zlaga in krožnikov ne trpinči s težo ter velikostjo, bučno olje vsakih štirinajst dni še toplo prihaja v hišo, pri sladicah pa si, odkar Žilavčevi nimajo več gledališke kavarne (caffe Teater), daje duška predvsem s sladoledi. »Domače,« pravi, »toda nočem klasike.«

Kar se v Lovskem domu od jutra kuha in ves dan greje, je dovolj pristno in prekmursko. Kot prosena kaša, ki je bujta (z repo) in jo je boljše zajemati kot gobovo juho. Saj so bile gobe res jesenske, tekočina pa vseeno brez čustev in okusov. Bograč pa, tako kot repa v kotličku, je to lastnost imel. Dovolj prepoznavno, da bi lahko tekmovali na bogračijadi. Vem, ker tudi drugo jutro ni spremenilo tega mnenja. Čvrst krompir, sočno, mehko in različno meso, prav pekoča omaka. Se pozna, da je bograč v Lendavskih goricah doma.

Prekmursko kri Lovskega doma je potrdila tudi ciganska pečenka, a je sledilcem tega zapisa treba pojasniti, da je pri tej jedi vedno poudarek na prvem delu imena. Če se ves čas seliš, pač nimaš vroče pečice, zato meso razrežeš in ga le na hitro opečeš, namesto omake pa nanj natreš za celo pest česna. Toda bolj si pohvalo zasluži priloga, za katero priporočam, da si jo naročite v glavni vlogi. Dödöli imajo že tako simpatično ime, da jim ni pošteno pripisovati sorodstva s krompirjevimi žganci. Žilavec pa je iz množine naredil ednino, da je nastala majhna krompirjeva pogača, skoraj do hrustljavosti popečena in izdatno zalita z omako kisle smetane, paprike in čebule. Zlahka bi šel na »svetovno« prvenstvo praženega (na tistem koncu restanega) krompirja.

Lovsko dušo gostilne je predstavil divji prašič, ki je bil brez presenečenj in drugačnosti; torej, kruhov cmok, brusnice in gostljata lovska omaka.

Posebna zgodba pa je v Lovskem domu gibanica. Ker ni prekmurska in ker sta zato kar dve. Namesto tradicionalna prekmurska gibanica - in namesto letnega plačila certifikata tradicionalnega ugleda (Diši po Prekmurju) - se v Lovskem domu enako razvlečena in zložena sladica iz krhkega in vlečenega testa, smetanovega legirnega in maščobnega preliva ter štirih vrst nadeva (skutnega, orehovega, makovega in jabolčnega) imenuje, kako duhovito ... prek-krasna.

Da pa ji ne bi kdo oporekal originalnosti, imajo še drugo gibanico, ki je povsem hišna, saj so testa in postopek sicer enaki, a orehe zamenjujejo lešniki, mak bučna semena, jabolka pa gozdni sadeži. Ni slabo! Še bolj, če ne zmanjka javorovega sirupa in je ob njej domači sladoled iz bučnega olja in bučnic.

Zakaj obiskati?

Prepričajte se, da zgoraj ni polno. Izberite prekmursko, pijte lendavsko in pomahajte kuharju. Gibanico vam tudi zavijejo, ajdovo eko moko in sveže bučno olje prodajo. Ni le za lovce in ni le divjačina.

__________

Ocena vina: 2,5 sončka

V Lovskem domu imajo zgolj lendavska vina, zato naj tisti, ki hočejo lososa ..., kar potrpijo. Gorice se v Lendavi dobesedno spuščajo na mestne strehe, toda avtocesta je še nova, vinogradi pa so majhni, zato so tamkajšnji vinogradniki slovensko še manj znani.

Hišno vino - Čigavo? »Naše!« - je za špricer in brez vode za tünko. Cuk je sosed zgoraj ob cesti, zato je njegova kri (Hiša vina Cuk, Hadikova kri, merlot, zweigelt, modri pinot, modra frankinja) primerna spremljava divjačini v enem kosu, Kovačičev (Koltai - Kovačič, Čentiba) modri pinot pa se bolj razume z žlico (bograč). Polsladek sauvignon, 2010, Marjana Levačiča, tudi iz Čentibe nad Lendavo, je pospremil sladice.