Tiskane izdaje
Predvsem poleti se mesojedcem slabo godi. Le kam naj gredo, če pa so v Nedelu same ribje jedi?! Sva kriva kritika ali pa je ta slovenska morska luža bolj polna rib kot ves ocean? Je že tako, da niso le čevapčiči, pica in goveja juha stalnica slovenskih gostiln, temveč so to tudi morski prebivalci. Pa je čisto vseeno, iz katerih morij (in zamrzovalnikov).
Toda tokratni nedeljski gost je izjema. Kajti Trost je specialist! Trost, namreč, premore le nože, s katerimi se vzdolž hrbtenice da odpreti zgolj ribe. Otroci, ki naročijo dunajca, pa tako ne režejo sami. Skratka, pravzaprav so krive ravno takšne gostilne, kot je Trost. Njihov uspeh je spodbudil vse druge, da poskušajo z isto formulo. Ker pa nimajo takšnih dobaviteljev in zvez, pač drobnjakarijo. Vsega po malem in ničesar pošteno.
Znano, toda ne le kot drugje
Pri Trostu veš, kaj te čaka. Polna jedilnica Italijanov ... Pa gospodarica, ki našteje dnevni ulov, in gospodar, ki na mizo postavi košarico s štirimi vrstami kruha, tudi sipinega. »Olje pa je od Slavca s Kocine.«
Nič posebnega ni, a ravno zato se gostje vračajo v Rodik. Kdor išče kreativnost, drugačnost, nenavadnost, je zavil zaman. Kdor je ljubitelj morskega v standardno preprosti in vajeni primorsko-jadranski obliki, se vrača.
Pri hobotnici je zelena zato stebelna in tanko narezana. Hrusta, da se voljni mehkužec stopi. Pri sipi so zato paradižnički, ker je avgust njihov čas, in sveža bazilika, ker bi bila brez nje le lovkasta in dolgočasna. Pri sardonih je zato marinada, ker jo je treba zamešati dva dni prej. In nekateri so pečeni, drugi filirani. Pri ribonu, ki je čvrst in debel, so zato še jajčevci, ki so opečeni tako, da niso popili vsega olja. Pri bakalarju, saj ni iz trgovine, je zato lahko le črna oljka, na krožniku pa za zelenje malo rukole, saj je mlada, ne le pecljata. Hladni uvod je pri Trostu prav topel!
Zato sva bila pri vročem že kar izbirčna. Na kaneštrelah naju je zmotilo preveč drobtin, ki so prekrile drobna školjčna zrna, ki na žaru prenesejo le minuto, zato jim je dovolj kapljica oljke, da se začne tekmovanje, kdo jih bo hitreje več posrkal iz rebrasto rožnatih lupin. Preveč nežne in dišeče so male pokrovače, da bi jih prekrilo toliko starega kruha. Preveč kot marsikje so kozice, čeprav s pinjolami, a spet z rukolo, saj je bil že čas za prvo poletno rez radiča; preveč tudi v ponvi, da so se bolj pokuhale kot popekle, z balzamično omako, da je bilo presladko. Trost zna in zmore (še) več. »Smo še naspidirani od kosila,« je kot v opravičilo dejal gospodar, ko se je nedeljski naval že polegel in je bil spet čas za več hodov in daljši postanek.
Škampi za sladkanje
Pašte so bile zato spet trostovske ... Rižoti sicer v Milanu ne bi rekli tako, a pri nas se je že kar udomačilo, da riž do polovice kuhan čaka na gosta. Manj mešanja zato sicer ne da originalne rižotne strukture in riževih zrn (carnaroli ali arborio?) ne odebeli dovolj, kljub temu pa imajo v Trostovi rižoti bučke svoj poletni pomen, škampovi repki pa niso dodani zaradi lepšega, temveč zaradi okusa. Če ne moremo govoriti o kremi, pa s pomočjo zelišč in ribje juhe lahko o omaki, ki je takšna, da tisto, kar se pocedi z vilic, pač po(s)praviš z žlico.
Fuži so bili sicer industrijski in italijanski, toda omaka je bila (spet) domača in sveža. Paradižniki so bili pelati iz konzerve, kar je prve dni avgusta, ki je nasledil hladen in vlažen konec julija, prav in sprejemljivo. Vremenske razmere opravičujejo tudi preveč »škampasto« kosilo, saj je bolje, da ti priznajo, kaj imajo, kakor da zamolčijo, česa v burji niso ulovili. »Jih bosta z morskimi sadeži,« se je zato tudi za fuže slišalo kot prošnja - ne, a če že vztrajata ... »Škampe morata! Da se bosta posladkala,« pa kot nasvet, ki ga je pri Trostu treba upoštevati kot ukaz.
V slovenskih gostilnah se poje toliko »kvarnerskih« škampov, da bi morale vse opatijske gostilne že zdavnaj ponujati le še čevapčiče. Trost zato nič ne razlaga, od kod jih dobiva, temveč raje pazi, da bodo na mizo prišli do sekunde točno. Malo manj bi bilo surovo, malo več bi bilo kot drugje, ravno prav pa je bilo - a point. Zaradi tega so tako sladki in zaradi te sladkosti se lahko vsi sorodniki, od rarogov do jastogov, skrijejo pred jadranskimi škampi! Zato, dovolite, nasvet: naročite jih le pri pravih specialistih! Privoščite si jih, skratka, a point. Ravno prav!
Ne bi pa si tega upal trditi za lignje. Španski in atlantski so tako povozili naše okuse, da pri Trostu kar začudi, ko so kolobarji, lepo in hitro barvno opečeni, tako debeli kot široki. To pomeni, da je vanje treba zagristi, zato nimajo okusa le po olju (ali jajcu, moki, drobtinah), temveč tudi po Jadranu.
Edino, torej, kar pri Trostu ni iz morja, so sladice. Omembe vredne so (kar) tri, pa čeprav gre za variacijo ene. Po dizajnu - biskvit, krema, biskvit, krema, biskvit, krema - so torte sicer staromodne, toda po vsebini so, najmanj, zanimive. Že to, da so v prvi, temni, še hrustljavi čokoladni koščki, druga, svetla, pa je beločokoladna, je nekaj več; a tretja, ki ima v kremi zeleno, limeto in tekilo, je že kar hišna posebnost. Da, Trost je specialist!
Zakaj obiskati?
Z avtoceste je pet minut, do morja in Trsta pol ure, do Ljubljane le malo več. Trost ima odlično lego, za ribiče in ljubitelje morskih jedi. Morska kuhinja, ki ne ponuja jedi, temveč sestavine. Za tiste, ki nimajo radi drobnjakarstva, temveč specialiste.
__________
Ocena vina: 3 sončki
Hišno belo zvrst pripravlja Pulec iz Goriških brd. Žganice so v domeni hišnega olj(k)arja s kmetije Slavec (Kocina, Šared nad Izolo). Mehurčki (rose) so Bjanini, a jih prinesejo kot v Italiji prosecco (dva kozarca v eni roki, natočeno ne pred gostom). Namesto vinske karte je gospodarjev pregled odprtih steklenic. Blažičeva rebula, 2009, Pucerjeva (z Vrha) malvazija, 2009 sta vini za Trostove hladne predjedi. K škampom, v paštah in z žara, je Blažičev sauvignon, 2008, pokazal razpon od bezga do sena, k čemur je pomagala tudi tretjina starih sodov.
