Najboljše so prav tu

V Španiji je menda tako, da ima vsako naselje svojo (resnično ali samooklicano) posebnost: v Jabugu, Ekstremaduri, Belloti ali Teruelu se dobi najboljši pršut, v Zaragozi najboljša jagnjetina, v Segovii najboljši odojek, v Valencii najboljše pomaranče in paelja, v Galiciji najboljši morski sadeži, v Jerezu najboljši sherrz ... V Huesci, mestu sredi pokrajine Aragon, pa ni bilo dvoma, v kaj bomo zakopali pribor in si napasli brbončice: v natilje (v izvirniku natillas). Rumena pudingasta božanskost je bila pač mikavnejša kot vse cerkve, ki jih premore ta starodavni kraj.

Španci ne skoparijo s pohvalami na svoj račun in pri natiljah jim bahavost lahko oprostimo. Izbrana taktika kuhanja mleka, sladkorja, vanilje, jajc in cimeta je prijateljico in mene prepričala, da sva morali med obisku Huesce poskusiti vsaj dve različni. Prve sva se naužili že pri kosilu, ki je sestavljeno iz predjedi, glavne jedi, sladice in pijače po izbiri - pivo, vino ali voda. Vsa izjemno okusna gostilniška bera je bila le uvod pred težko pričakovanim finalom, ko se je pred nama pojavil glineni kozarček z magično rumeno vsebino. Mmm. Niti to, da sva za kosilo plačali kar precej glede na tamkajšnje razmere (11,5 evra), ni zmotilo najine dekadence.

Sledil je kratek obvezni turistični sprehod skozi Huesco. Izjemno univerzitetno mesto je res mično in ljubko, katedrala naju je navdušila, razgled z zvonika z ubijalskimi serpentinastimi stopnicami tudi (mar nekoč niso poznali debelosti in klavstrofobije?), bikoborska arena je bila prav tako veličastna ... Potem sva si počasi nehali lagati. Z naboljšo prijateljico dneva sva se srečali še enkrat in si zraven privoščili še ledeno kavo oziroma cafe cortado con hielo. Ta pa je najbolj odlična prav povsod.