Nedelo izbira: Gostilna Čot, Pijava Gorica

Ni junaka, ki se mu za pusta ne bi razlila marelična marmelada po roki! Koliko pa jih je, odkar predori skrivajo Trojane, ki se jim sladkorni prah vse leto nabira na brkih? Zato gostilna, ki je sicer znana po krofih – a pridite tja po soncu ali dežju, v nedeljo ali med službo, pa bo na pesku polno, na vrtu zasedeno, ob krušni peči veselo, zgoraj žalostno, v kleti pa rezervirano za zvečer, in gospodar vam bo povedal: »Kriza je, se pozna, ker manj zapravijo, a glavno, da imamo polno …« – ni le navadna, obcestna gostilna. Čot je prava slovenska, domača gostilna, v kateri je vsak dan kaj na žlico, vsako poldne kaj iz pečice in vsak večer dovolj, da še ni treba domov. Kar zadeva krofe, pa se vsak poslovi z vrečko, ki je še malo topla.

Ne zavijte v gostilno, ki se ima za domačo in slovensko, če ni za šankom lokalne dobrodošlice! Ne, če gospodarjeva hči ne prinese domače aperitivne žganice, če oče ne pomaga pri izbiri med kuhano govedino – »Moram pogledati, če je ni že žena vse pojedla, ker najboljša je takoj, ko se juha skuha …« – in telečjo pečenko – »Rebra so najboljša!« – in če vsega tega ne skuha mama. Ne, če ni krušne peči, gasilskega koledarja, karirastih prtov in lokalnega radia, ki ves čas hrešči. Domača, slovenska gostilna ima svoja pravila in ta je treba upoštevati! Glede tega Čot ne razočara. Ima dovolj veliko parkirišče, da je za domače za poroke in sedmine, za mimovozeče pa za poslovne pogovore in nedeljske izlete. Ima dovolj sob, nadstropij in jedi, da je za vsakogar nekaj, pa čeprav vsi že vnaprej vedo, kaj bodo. Predvsem pa je Čot iz Pijave Gorice družinska gostilna z dolgo tradicijo!

Domače in slovensko

»Šunka je ravnokar kuhana« pomeni, da bo res sočna, zato je dobro zraven naročiti še domačo salamo, ki poskrbi za pikantnost in trajnost. Jabolčni hren je neposredno iz hladilnika, velik list zelene solate pa neposredno z vrta. V domačih slovenskih gostilnah je vedno tako, saj vanje gremo zaradi mesa – kajne?! –, ne pa zaradi odmrznjenega korenja, ki je rebrasto zrezano ob pečenki. In vonjati mora! Ob šunki je to velik kolobar čebule, ki drži hrenu obliko, jedilnici pa cvetico. Pri Čotu je dovolj preprosto, da smo vsi domači, saj se gospodar ves čas na široko smeji, vsaka jed pa prinese novo papirno servieto.

Goveja juha je pretemna, toda pri Čotu nobena jed ni fotogenična. Tukaj ne jedo oči, temveč prazen želodec. Vse diši znano in krepko, obilno, polno. Žlikrofa v juhi sta zvezdasta in velika, a je mesni nadev preveč zbit in premalo začinjen (slan), toda testo je pravo v debelini in okusu in okus je tisti, ki nasiti. Tudi gobova juha je klasično slovenska, gosta, temna, popravljena z moko, toda brez grud in zapeke po prežganju, brez počrnjene čebule, a tudi brez krompirja, zato pa z jurčki in lisičkami in najbrž še čim. Ko kombiniraš obe juhi, je začimbnost ravno prava, kar ni zasluga le popra, temveč tudi zelišč.

V pravi, domači, slovenski, družinski gostilni jedi prihajajo hitro, da jih kadilci ves čas zamujajo, gostje pa se še hitreje izmenjujejo. Pri Čotu se dogaja, tudi ko je kosilo že mimo in je na vrtu že prehladno. A vse ima tudi svojo uro, malice od desetih do dvanajstih, golaž, vampi, pečenka, rebrca, prsi, kosilo od dvanajstih do šestnajstih, goveja juha, krompir, zelenjavna priloga in izbor slovenske klasike: govedina, svinjska pečenka, telečje nadevane prsi, telečja pečenka, dunajski, svinjski, puran ali telečji … In: »Pri spremembi malice ali kosila se zaračuna razlika v ceni!«

Kdor pa rad bere, ima še celih šest strani. Toda, čeprav imajo pri Čotu tudi kalamarov dovolj, da lahko naredijo tris, ostajajo domača in slovenska in družinska gostilna na deželi blizu Ljubljane, mimo katere se peljejo vsi, ki ne morejo brez orad, čevapčičev in pic. Ker vse ni le z domačega vrta in so pastirji neznani, gospodarju ni težko priznati, da je tudi Mercator v vasi. A kar mora biti domače, res tako diši in ima res takšno – ceno! Kilogram ocvrtega piščanca za dvanajst evrov ali Čotov zrezek iz telečjega mesa, z domačo šunko, sirom, jajčno omleto in sadnim nabodalom (!) vred za deset. Tudi to je pomembna odlika domače, slovenske gostilne!

Kaša in pol

A Čot zna tudi presenetiti, in to takrat, ko pričakuješ klasiko … Ena najbolj klasičnih slovenskih jedi (v slovenskih gostilnah) je pražena ajdova kaša z jurčki. Žal pa je njen običajni poudarek na praženju, ki se konča s sipkim, prodnatim okusom v ustih, in jurčkih, ki so pred nekaj meseci končali svoje gozdno življenje v zamrzovalniku. Zato je treba k Čotu na pečeno kašo! V rjavi lončeni posodi in z nekaj posutega peteršilja je to na pogled neizrazno bledolična jed, ki tudi po konsistenci ne odstopa od tega. Toda ko jo pokusiš, se v ustih razlezejo prijetne arome gob, česna in ajde, sladka smetana obogati sočnost jedi, ki je na jeziku rižotasto gostljata, na zobeh pa čvrsto mehka, vsemu pa doda prepoznavnost nadokusa zapečenost, ki te sili h grižljajem, ko je v posodi le še nekaj vljudnih ostankov. Velike besede za tako preprosto in bazično jed slovenske kuhinje? Ravno zato, ker bi ajdova kaša povsod morala biti takšna! »Jurčki rastejo,« za povrhu gospodar še pohvali gobarja.

Če je ajdova kaša nekaj več, je vse drugo, kot mora biti (v domači, slovenski gostilni). Solata je z domačega vrta, četudi je kaj v njej iz trgovine, mladi krompir je hrustljavo pečen, čeprav je premasten, kremšnita (kremna rezina) je domača, čeravno so praški v omari, in ob dveh oljih so še štirje kisi, skupaj s tistim sosedovim iz Modene. Toda ko rečeš svinjska pečenka, je njen naravni sok nalezljiv in meso ima okus po mesu. Ko ob njem pražene drobtine prekrivajo štrukelj, je v njem okus po skuti, ki jo ovijajo prijetno lepljive plasti vlečenega testa. In ko ljubljanski zrezek gleda čez okrasno limono, so se njegove drobtine sicer na poti do mize nekje predolgo zamudile, toda še vedno se jim vidi ter občuti pravšnja valovitost ocvrte panade, katere vsebina se ne hvali s količino, temveč z občutkom za razmerje med zrezkom, šunko in sirom.

Na koncu je sicer poseben list Čotovih sladic, toda gospodar vas že pozna, zato prizna: »Naši so krofi in flancati, drugo pa so izpeljanke …« Kar si krofov zavijete, pa bodo dobri še pojutrišnjem kot narastek s slivami, saj je marmelada že zraven.

Zakaj obiskati?

Ker veš, da ti kmalu za Ljubljano proti Kočevju ni več treba razmišljati, saj je za petek in svetek vedno enako, domače, družinsko, slovensko, Čotovo, od nedeljskega kosila do vsakodnevne ajdove kaše, od žlikrofov do krofov. Gostilna za vsak dan, v katero vstopimo lačni in jo zapustimo zadovoljni.