Tiskane izdaje
Gostilna, mimo katere se gre k Rotundi, romanski kapeli, ki so jo zgradili templarji, je zdaj spet v domačih rokah in še vedno je gostilna za vsak dan. Nima specialitet, za katere bi romarji prisegali, da so najboljše prav tam. Nima vedno novih idej, ki bi radovedne privabljale znova in znova. Nima zgodb, da bi pomembni razkazovali svoj vozni park. Ima pa zgodovino, že od 13. stoletja, in stalno kakovost, že četrt stoletja.
Ko je krožnik prazen
Prav stalnost je za takšne domače gostilne, ki zgolj z lokalnimi gosti ne bi preživele, brez njih pa tudi ne, zelo pomembna. Zato tünka, šunka in jezik ne gledajo čez rob krožnika, in ko jih združiš z domačimi žemljicami, si vesel, ker ni treba nič zaviti za domov. Mar ni najlepše, ko je krožnik prazen, ti pa ravno prav nadražen čakaš nadaljevanje? Saj zato se temu reče – predjed! Prekmurska šunka ni preveč sušena, tünka ni preveč dimljena, jezik ni razkuhan, zaseka je mesnata, hren je sveže in tanko riban, bučno olje pa je začimbno mariniralo čebulo.
Tudi marinirana postrv je stara znanka, saj je pod njo še vedno tista prepoznavna pahljača drobnjaka, na njej pa tista sladka in bela čebula, ki ima tako zapeljivo kislost, da stara Rotundina jed vedno deluje mladostno. »Sami jih mariniramo,« se zato ne sliši le kot puhlica, ki se oklepa jedilnega lista vsake vaške gostilne, temveč kot hišna posebnost, ki potrebuje le dve, tri sestavine, da se tudi s paradižnikom in limono, poravnanima v vrsto, dvigne iz povprečja podplatastih dimljenih postrvi tipskih vaških jedilnikov slovenskih gostiln. Rotundin kuhar z vsakim krožnikom dokazuje, da se tudi po dvajsetih letih v isti kuhinji ni prepustil dolgočasni rutini. Tokrat je za različnost poskrbela blitva, prihodnjič pa bo na vrtu za hišo kaj drugega mladega.
»V česnovi juhi so se kuhala rebrca,« je bil nov pomemben podatek šefa, ki je tokrat osebno stregel pod nadstreškom ob cesti. Pomemben podatek, saj si je vrečkasto prestrašeni od drugod drugače ne bi naročili. Kot ne gosjih jeter tako ob cesti, ki sicer že čez nekaj kilometrov zavije v gosjo Madžarsko. A je ob pogledu na avtomobilsko tablico rekel: »Za ligo prvakov so!« Rotundin šef je sicer lahko muhast, in če ga boste hoteli slikati, bo pobegnil v hišo, kuharjev priimek pa skril pred vami, kot da ste od konkurence, toda ko ga bereš med vrsticami, ti postane jasno, zakaj se pred Rotundo avtomobili ne ustavljajo le na špricer … Ne nazadnje, za aperitiv ponujajo češko pivo, bograč poznajo tudi v jušni izvedbi, solate so poletne, kar pomeni, da je stročjega fižola že zmanjkalo, a je zato dedec pravi. In papriko, seveda, pečejo na žaru, toda na čevapčiče boste morali drugam. To je prekmurska gostilna na Goričkem in na jedilnem listu je le to, za »drugo pa vprašajte«.
Mlinci, štruklji, dödoli
Če so česnovi juhi dala okus prekajena rebra, je dal bograču značilnost vsak kos posebej. Pravi bograč, ki ga je zgostila čebula, poškrobil pa krompir, in tudi peklo je prav, saj na golaž gremo lahko kam drugam. Ko je sosed čez cesto začel mleti krmo, smo dobili tudi pravo glasbeno spremljavo vaške gostilne, ki je dovolj domača, da sosed, ki pride na pivo, s seboj iz hleva privleče še jagenjčka, ki bo za jutrišnjo, manjšo veselico, zato že kmalu iz kuhinje zacvrčijo sveža jetrca. A hkrati dovolj drugačna, da so ob lisičkah, ker letos niti na Goričkem še ni bilo jurčkov, tudi gosja jetra, sicer madžarska, toda ne pitana, a dovolj od zobanja mastna, da so v ponvi spečena hitro kot kolobar bučke, ki pivna maslo pod njimi. Lisičke so bile še vedno tako tanko nalistane kot v spominu z zadnjega obiska, da so se hitro oznojile ter zato tudi na krožniku ohranile živahnost in čvrstost. Jed, ki jo delajo tudi drugi, le da se tukaj jetra res niso preveč zlagala (bila so za evropsko ligo …) in na polenti je bila še slivova marmelada, pa ne v funkciji limone in peteršilja.
Se vam Prosenjakovci zdijo predaleč? Saj ne trdim, da se tja morate zapeljati zaradi, na primer, smuča, saj se drugam tudi ne zapeljete zaradi brancina. Ker razlike pravzaprav ni, pri obeh je zraven enaka skodelica z enako česnovo omako. Le da se tam, kjer se gre k Rotundi, gospodar opraviči: »Če pa nekateri to še vedno hočejo.« Kuhar zato sam zreže mandlje, da jih lahko hrustljavo na maslu opraži, smuč pa ni brez kože, duše in okusa, temveč s svetlečim mesom in grahovim pirejem. Ne, zgolj zaradi smuča, ali pa zgolj zaradi račjih prsi, se ne boste peljali tako daleč. Toda račka bo zunaj hrustljava, čeprav bo znotraj že čez idealni trenutek, ob njej bodo mlinci, ki bodo lokali slivovo omako, in štruklji, sočni od skute in okusni od ajde, pa dödoli, mehko-hrustljavi, ker ne bodo pogreti, temveč opečeni. In v deželi živopisnih fasad bodo, seveda, tudi okraski, toda ob lisičkah kodrasti peteršilj, ob smuču pa listnati, v rdeči paradižnikovi vrtnici bo tudi rumeni brat, ki je lahko le z domačega vrta, ob jetrih še storž, ne za v usta, temveč za domov, ob rački pa kuhana koruza, ne za okras, temveč za sladkanje. Ko zmanjka, tega pač ni, zato sta sladici le dve, saj »trenutno ni pravega sadja«. Včasih smo k Rotundi hodili na datljevo tortico, tokrat pa češnjev štrudelj z makom ni bil pogret in prekmurska gibanica z vsemi plastmi ni bila iz mikrovalovne pečice. Na krožniku, potemtakem, ni nič ostalo, čeprav je bilo še za zajtrk. Pristno je namreč takrat, ko se še drugi dan spomnite.
Zakaj obiskati?
Rotunda ima to, kar krasi vse pristne podeželske gostilne: če boste dovolj blizu, vam ne bo žal! Nobena visoka kuhinja, nobena vrhunska umetnost, zgolj prava domača – obrt! Skratka, lokalne sestavine, prijazne cene, domača postrežba in dodatki z lastnega vrta.
www.rad-dobrojem.si
Prihodnjič: Saziani Stub’n,
