Nedelo izbira: Restavracija 2864, Bohinjska Bistrica  

V restavraciji triglavske višine smo se najdeli za dva sončka in pol.

Objavljeno
21. maj 2013 23.49
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Prvi eko hotel v Sloveniji. In to na pragu Triglavskega narodnega parka. Največkrat nagrajeni hotel v JV Evropi. In to na najbolj idiličnem koncu Slovenije. Očarljiva zimska dogodivščina z wellnessom, savnami in masaž­nimi bazeni. In to čisto blizu brega Bohinjskega jezera. Potem pa še »razvajanja v harmoniji kulinaričnih užitkov«. In to v restavraciji, ki si je nadela višino najvišje slovenske gore, 2864 v eko Bohinj Park Hotelu.

Torej se po guglanju na višavah medmrežja lačna dobrojedca, s pomočjo »trendov sodobnega prehranjevanja«, ki jih »ves čas spremlja pridih Bohinja«, spustita na višino Triglava, da doživita vrhunec, ki »v svoji dovršenosti in sodobnosti začara vsakega gosta«. Hotelski gostje so že pojed­li in so že čez dvorišče v bazenih, onadva pa v lično moderni, proti goram zastekljeni prostorni hotelski jedilnici sama za mizo, da se kuhinja lahko polnoštevilno posveti lovljenju noja. Medtem ko se taja à la carte ponudba.

Eko in aqua

Park hotela v Bohinjski Bistrici ne krasi le besedica eko. Hotel je velik, toda arhitektura prenese njegovo velikost. Zraven je velik Aquapark, in ko skozi restavracijsko steklo opazuješ njegove obiskovalce, ti je hitro jasno, da tudi takšne naravne lepote tudi na obrežju takšnega jezera potrebujejo takšno dodatno turistično razvedrilo. Za povrhu se napoveduje še novo rojstvo Koble, ki naj bi postala kar največje slovensko smučišče!

Toda ta lepi in uspešni hotel ima tudi à la carte restavracijo, ki si je nadela najvišje ime. A če je v njej košarica kruha še sveža, je treba za nadaljevanje kar malo potrpeti. Pa sploh ne zaradi noja, ki mu je zmanjkalo kozjega sira, saj sva ga naročila zgolj zato, ker drugega »s pridihom Bohinja« ni bilo!

Namesto pozdrava iz kuhinje je prijazna natakarica po dolgem naročilu – kdo pa še izbere zunaj sezone in v hotelu štiri hode? – vprašala: »Kakšno solato boste?« Ter odhitela v kuhinjo ugasnit radio, ki se je tepel s hotelskim glasbenim ozvočenjem. Če ne bi rezervirala, bi mislila, da sva jih presenetila.

Pašteta 2864
, jelenovo-gosja v pancetnem ovoju, se je na špinačnih listih ob dodatku kupljene brusnične marmelade drobila, kot se tisto, kar se mora na hitro odmrzniti. O okusu se zato ni dalo razpravljati, čeprav bi porcijsko, tudi zaradi cene (8,5), zadostovalo za štiri.

Skutna kremna juha s popečeno zlatovčico
je bila zanimiva ideja, ki je dala slutiti nekaj regionalnega vpliva. Tudi izvedba je zdržala do zelišč in drobne zelenjave, kar je skutni »vodi« dajalo jušni okus, a se ustavila v ustih, kjer je skutni zdriz ustvaril vtis sesirjenosti. Ko bodo v kuhinji skuto znali gladko povezati s tekočino, bodo dobili hišno juho, nad katero se bo jezerska zlatovčica ponosno hrustljavo zleknila po leseni špili. Še posebno če ji bo kuharica pred pečen­jem odstranila kosti.

Zato je bila najboljša jed obiska Triglava na robu njegovega parka testeninska oziroma ligurska – trofie z mavrahi, pršutom in camembertom. Drobni vlivanci (brez jajc) sicer niso bili svedrani v Bohinju, a jim je dobro dela kombinacija pikantnih blekov pršuta in bogatih mavrahov, pa četudi jih je sredi zime s kockami sira s prav takšnima lastnostma združila sušenost.

Bohinj in zlatovčica

Škoda, da v hotelu, ki prisega na eko materiale, v kuhinji bolj ne prisegajo na sezonskost in regionalnost. Na jedilnem listu, ki vsebuje istrske fuže z mocarelo, šparglje z gorgonzolo, gambere z bučkami, hobotničine lovke s sipino rižoto, škampe s tržaško omako, morsko žabo s šparglji, roastbeef s tartufi …, ni ničesar ekološkega, ničesar z imenom pridelovalca in nobenega datuma (sezone). Bohinjski sir na gratinirani polenti z jurčki in bohinjska zlatovčica z bučnim pirejem in ocvrto čebulo sta za nasprotno trditev dosti premalo! Do planšarskega sira in mohanta na koncu se, namreč, pretolčejo zgolj izjeme.

Velja pač le tisto, kar se izza dolgih imen na finem porcelanu pokaže v ustih. Bohinjska zlatovčica je bila zgolj prepečena in izsušena riba, prerezana na pol, s povsem nepotrebno spremljavo najmanj treh sesekljanih strokov česna v toplem olju in dveh rezin limone pod uvelo vejico mete. »Bučni pire« je bil le pretlačen krompir s štirimi opraženimi bučnimi semeni. Pet ocvrtih kolobarjev čebule pa ni vedelo, zakaj se je znašlo na istem krožniku.

Tudi med »gurmanskimi jedmi« račje prsi niso preskočile na gourmet (dobrojedsko) raven. Meso je bilo v fazi zakrčenosti, do značilne orehovo sočne strukture pa mu je zmanjkalo precej več od omake, ki je spominjala kvečjemu na gorenjsko potico. Jedem z višine Aljaževega stolpa se v najboljšem bohinjskem hotelu pozna, da niso na višini svoje zahtevne à la carte naloge. Verjamem namreč, da je lahko v eko hotelu ob kaminu prav prijetno, tudi hotelske večerje s pogledom na vršace se po kopanju, savni in masažah najbrž priležejo, toda za izbrane kulinarične užitke bo potrebno precej več od kombiniranja všečnih sestavin na jedilnem listu. Le kakšno vlogo imajo popečene sušene marelice, če jih marca vzameš iz Miklavževega darila in jih toplo obarvaš na žarni plošči?!

V konkurenci čokoladnega sufleja in crème bruleeja sva izbrala marelično pito. Marelice niso bile iste.

Zakaj obiskati?

Pridite za ves (počitniški) teden, ne le za eno (kulinarično) popoldne … Hotel, s svojo pestro ponudbo in čudovito okolico, ima kaj ponuditi, in to vse leto.

www.rad-dobrojem.si

Prihodnjič: Ribič, Seča