Rivica je, logično, na rivi. A tukaj se podobnost z drugimi obmorskimi gostinskimi promenadami že konča. In tako je že 80 let. Njena knjiga gostov, ki ima le v vojnih letih prazne liste, je sprehod po muzeju turističnega odkrivanja Krka. Na terasi Rivice v lučici Njivic so se generacije slikale ob »našem prvem jastogu« (iz akvarija), izgubile nedolžnost v boju s trdimi oklepi škampov in se prvič prepustile degustacijskemu meniju morskega chefa. Rivica je restavracija, kakršnih na hrvaški rivi, kjer od Opatije do Dubrovnika med prodajalnami napihljivih šotorov za sončenje na trdih skalah in živobarvnih sandal za kopanje med ježi prevladujejo turistični meniji iz odmrznjenih rib in zamrznjenih sladic, ne delajo več.
Na steni je razstava jadranskih školjk in polžev (38 vrst), na meniju pa slow food (pet hodov). Za pogrinjek so izbrana oljčna olja s Krka in domači panini iz Rivice, za pozdrav iz kuhinje pa morska pašteta s tremi vrstami svežih žemljic. Z Rivičine terase lahko skočiš v ribiški čoln ali na motorno jahto in takšna je tudi njena ponudba. Ribji pladenj, ki ga natakar v beli srajci in rdečem predpasniku vozi med mizami, ima več kot meter in škampi na njem imajo repe več kot decimeter, toda kar res velja, je vonj, ki bolj diši po sinji morski vodi kakor po pristaniški zatohlosti.
Za dva F tune
Testenine so ogrlice in špageti so domači, ribe so na žaru, toda tudi v pari, belem brodetu in ribji redukciji, škampi so na buzari, toda ko so domači, je to špagetata. Dalmatinska bržolica je s česnom, goveji file pa s poprom in kroketi, toda so tudi bikova lička in celo sous-vide (v vakuumu pri nizki temperaturi). Rivica, čeprav čisto na obali, je morska restavracija iz tretje vrste ulic izza rive in iz prve lige vozičkov s pladnji jutranjega ulova. Uspeva ji – tudi zato ker ima ob sebi še sestrsko konobo – ohranjati ravnotežje med morsko klasiko, ki jo vsi hočejo, in morsko degustacijo, o kateri vsi govorijo.
Zato je Rivico treba sprejeti tako kot njeno tuno 2F … Slednje pomeni fresh (sveže) in fusion (pod tujim vplivom): na dolgem podolgovatem krožniku je vse tisto surovo, kar vsi na otoku tudi pričakujejo, škamp, tuna, trilja, brancin (luben v teh krajih). Fusion je iz sojine omake, vasabija in sezama, kar razvajene od kreativnosti sicer razočara, toda škamp je v oljčni deviškosti lokalnega nona Juraja, brancin je raje z grobim poprom kakor limono, file surove trilje pa je tisto, zaradi česar je sončenje na jadranski obali kljub nevarnosti kožnega raka in čedalje krajši sezoni še vedno priporočljivo. Še se najde, tu in tam, kakšna tako sveža ribja izjema!
Naprej gre še bolj v tej smeri: tokrat je tunini ob sezamu dodane še nekaj temperaturne topline, tako kot škampu, ki je položen še na polovico sočno tople smokve. Glavni pa sta omaki, iz škampovih oklepov je aromatična redukcija, iz kurkume osvežilni kuli. Jasno je, da ima Rivica veliko prostora in (je) čisto na obali, zato je že opoldne polno, popoldne znosno in zvečer nabito, toda to ni običajna kozmetična morska klasika, ampak vsak hod vsebuje dovolj iskrenosti, da Rivica ni le za sprehod po njiviški ozki promenadi, ampak tudi za izlet čez krški vetrovni most.
Ribič in kuhar
Vsekakor je posebnega izleta na najbližji hrvaški otok vreden globoki krožnik, čez katerega visijo dolgi in oranžni brki. Škampi, čvrsti, ker je koča majhna in ne trga globokega dna, so ulovljeni tam, kamor Dražen Lesica, gospodar Rivice v tretji generaciji, pokaže z roko, domači špageti pa niso rezani, ampak valjani. Omaka je sladka, gosta in dobesedno nalezljiva, testenina je iz trdinke, paradižnika pa je le toliko, da je v njem skrita prijetna pekočina. Vseh pet okusov je v sozvočju, a še z dovolj prostora za Clajevega svetega Jakova, ki je trileten še premlad za večje podvige, a ob takšni lokalni pašti se tudi njegova mladost umiri.
Spet novi dokaz, kdaj je morsko res dobro – takrat ko za ribo ni več prostora … Tisto, kar je bilo na začetku na velikem pladnju, je zdaj na krožnikih tistih, ki so še vedno staromodni. Za vas pa je dobro tam in takrat, kjer je iz morja toliko predjedi, hladnih in toplih, da je trem dovolj že manjši kovač, ki je bil na vročem le toliko časa, da so se ogreli tudi špinača, koromač in blitva s krompirjem. Kuhar je ribiču pravzaprav dodal le ščep česnovih kalčkov, ki so se prijateljsko spopadli s prozorno konsistenco žlahtne ribe.
Za konec pa sta v Rivici dve možnosti, klasična in njeno popolno nasprotje. V prvi so krška rožata, ki ni iz nič manj jajc kakor dubrovniška, čokoladni kolač s pomarančo in brez moke, ki je dovolj rahel, da je dovoljen tudi poleti, in čokoladni mousse, ki je bolj kremast, a zato črn in bel. Toda to je klasika in zakaj ne bi enkrat, saj je dopustniški čas, naredili izjeme in končali z začetkom?! Posebnost Rivice je na krožniku s štirimi prekati, v manjših so kumarični tzatziki, karijeva majoneza in škampova koktajl omaka, v večjem pa – dojenčki. Saj ne vem, ali ni greh, toda sipe so mikroskopske sipice v ocvrtem pišu moke, lignji so tanek julien, ki se je le odbil od žara, in ribe so mlač (mladice), ki jih je na jadransko srečo le za čajno žličko.
Zakaj obiskati?
Rivica je morsko iskrena in gostinsko profesionalna. To ni sezonska restavracija, ki se mora rešiti lanske zaloge, ampak celoletna škampje-ribja destinacija, ki zna iz morja izvleči neprimerno več kakor večina bolj južnih, bolj otoških in bolj znanih (dalmatinskih) obmorskih postojank. Ko ne zahtevate veliko kreativnosti, a pričakujete toliko več pristnosti. Ko je morsko tudi tako blizu morja še sveže.