Nedelo izbira: Sandra, Gradež, Italija

Ferragoste je konec, do Gradeža pa je enako blizu kot do Hrvaške. In zdaj je malo naprej v Benetkah še filmska Mostra. Izlet na najbolj razčlenjeni del italijanske obale se bo zagotovo zvečer končal na najbolj gostinskem gradeškem trgu, kjer pri Sandri vsakega gosta osebno pozdravi širok in iskren nasmeh simpatične svetlolase oštirke, ki ribiškega ulova gradeških ribičev ne tlači v zamrzovalnik, temveč ga v obliki preprostih in tradicionalnih receptov sproti ponuja gostom.

Glavna gostinska ulica v Gradežu se zvečer napolni do zadnjega stola pri mizah, na katerih je vse, od fast fooda do svežega ulova, od kave in sladoledov do pic in turističnih menijev nasproti pokrite tržnice na koncu s peščenimi plažami obdanega polotoka, v zalivu, ki ima na drugi strani še bolj turistični Lignano. Iz neštetih hotelov, penzionov, stanovanj in šotorov se zvečer na sprehajalno ulico in trg vojvode iz Aoste zgrnejo bralci jedilnih listov, ki stojijo pred vrati številnih tratorij in restavracij. Katero izbrati? Nekateri se ravnajo po cenah, drugi po polnih mizah, tretji po vonju … Nam pa so dobro obveščeni lokalni viri prišepnili: »Sandra!«

Obrt, ne umetnost

St. Germain zveni francosko, a debel kelih je poln po italijansko, ob likerju sta še prosecco, ki se mu na ulici, zaprti za promet, na kateri gostilničarji tekmujejo med seboj, kateri bo gostom lepše opisal svoje čare, seveda reče šampanjec, in mineralna voda, ki ustvari zavidljivo količino. Prvi vtis je tudi prvo pravilo gostinskega marketinga, ki se prenaša iz generacije v generacijo. In pri Sandri se na vrtu med mizami gostobesedno in spretno suče celotna družina.

Pa še to o prvem vtisu: vedno ob morju povoham olje, ki se nastavlja na mizi. Pri Sandri je bilo, žal, žarko … Zato je bilo bolj prijetno opazovati gostiteljico, kako je pri vsaki mizi posebej predstavljala nocojšnje posebnosti. To pa je bilo z žarom!

Je bil pa poper; le majhen obrat je bil dovolj, da je rakovico povzdignil do iskrenega užitka. In ravno to je Sandrina kuhinja: ima sestavine in v kuhinji jih ne ubija (znova). Ali povedano še z njenimi laskavimi besedami: »Iz Slovenije ste prišli k meni? Kakšna čast! Odlične gostilne imate. Tomaž (Kavčič, op. p.) je zvezda! Mi pa smo le preprosta trattoria …« Kot da kaj drugega iščete in želite, kajne! Rakovico je treba le pravilno prelomiti in potrpežljivo oluščiti, vse drugo pa se potem zgodi v ustih.

Nič drugače o morski solati, ki jo ponujajo od Grčije do Španije, s posebnim veseljem pa tudi pri nas in ne le na 46,6 obalnega kilometra. Z dinjo, češnjevimi paradižniki in solatnimi listi, a tudi s stebelno zeleno, ki ni bila izsušena, rukolo, ki ni bila uvela, ter škampovimi repi, ki niso imeli le okrasnih klešč, temveč srednjo dolžino in čvrst ugriz, ter kozicami z zvezdico (zamrznjeno). Zagotovo bi se našel kdo, ki bi rekel, da je bilo suho, ker zraven ni bilo nobene majoneze, pobarvane z worchestersko omako. Čeprav ima Sandra na stenah klasične morske motive vaških umetnikov, z oken pa visijo papirni nizi srčkov in metuljčkov, je pri vhodu velik lonec vsak dan zalitih cvetov, na mizah pa veliki krožniki sprotne ribiške sreče. Sandrini kuharji se nimajo za umetnike, temveč za obrtnike, a še iz stare šole, saj vedo, kje so doma in za koga kuhajo.

Zato je treba pokusiti lokalno rib­jo juho da Grado, ki ji nekje ob dalmatinski obali sicer pravijo drugače, a tam in tukaj je v njej pomembna vsebina. Dovolj različnih rib, ki jim le domačini poznajo imena, lepa gost­ljatost, ki jo naredi le poletna zelen­java, a žal s premalo soli in tudi (začimbnega) žara, ki pa ga je najbrž več, čim dlje se tratorija, ki je odprta vse leto, odmika od poletnega vrveža.

Gof med makaroni

Zanimivo, da je bila jed večera v morski gostilni, ki je ponosna na laguno pred seboj, pravzaprav južnoitalijanska. Riba je priplavala na beneško tržnico s Sicilije – Sandra: »Podobna je mečarici, vendar je še bolj aromatična in sočna« – pacchere, debele napolitanske makarone, pa so sušili in narezali v mestu paste Gragnanu. Ne z veliko tekočine, a vseeno objeti v omako, ki jo je začinilo dovolj limonovega soka in zgostilo dovolj jajčevcev (z mehko lupino!), s pinjolami, kaprami, peteršiljem in predvsem s prevladujočim okusom ribe, ki bi jo žar najbrž izsušil, ponev pa ji je dala čvrstost in nadomestila hrbtenico. Pašta, zaradi katere odložiš knjigo v mivko na plaži in poiščeš Sandrin nasmeh.

Saj ima tudi Sandra na jedilnem listu ponekod zvezdice – morske sestavine, ki jih zunaj sezone ali ob slabi ribiški sreči lahko dobite odmrznjene. Toda če pozorno poslušate gostiteljico, boste slišali, da so paccheri enkrat s tuno, drugič pa z gofom, torej vedno brez.

Trlje so bile ocvrte, kar je pri ribah, ki se smukajo v mulju, lahko za nepoznavalce neprijetna izkušnja, a blatni vonj se je izgubil v panadi, okus pa je okrepila limona, in ko je pečeno polento, ki bi bolj sodila h kak­šni omaki, izpopolnila sveža, domača, rumena majoneza, sicer spremljevalka ribe v soli, so prsti z veseljem poprijeli za delo. A pozor, če boste to ponovili! Znate jesti ribe, ki jim ne vidite v kosti? Kakor koli se v kuhinji potrudijo s fileji, nekaj neprijetnih koščic ostane zagotovo, zato velja pravilo: riba se žveči pred zobmi, da gre navzdol le tisto mehko, kar se loči od trdega (in bolečega).

V soli je bila porcijska ombrina, ki je pri nas kaval, konj ali grba, pečena tako, da je takšnemu soparjenju v čast. Ob majonezi sta zadostovala kuhan krompir in groba morska sol, da tudi olje ni manjkalo. Zelo prvinsko in morsko, zelo klasično in tradicionalno, zelo preprosto in učinkovito. Zelo za, da zato, če ste že v Gradežu, ki ima na internetnem svetovalcu izletov kar 87 gostiln, zavijete k Sandri, ki ima prav tam sicer šele 47. mesto.

Zato bi bil razočaran, če na »molto buono semifreddo« ne bi bilo čokoladnih oblivov in risanj čez ves prostoren krožnik. Saj je bila zmrzlina, ki se je tudi pozno zvečer prijetno (polovično) topila, točno to: prvič, všečno, kot se to za turistični kraj spodobi, in drugič, domače – vaniljevo, kot se to v tratoriji, v kateri je gospodarica ves čas in vse leto med svojimi gosti, šika.

Zakaj obiskati?

Pri Sandri se ne počutiš opeharjenega, kar se ob morju prerado zgodi. Njeni kuharji ne poskušajo početi tistega, česar ne znajo ali nimajo. To je preprosta obmorska kuhinja, ki je tudi na najbolj turistični ulici dovolj iskrena, da sedeš lačen in vstaneš zadovoljen.