Nedelo izbira: Turistična kmetija Pri Damjanu, Slope  

Skutni žepki pod sušilnico pršutov za tri sončke in pol!

Objavljeno
03. oktober 2013 09.47
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo

Nima Damjan zaman udobnih sob takoj nad jedilnico, z vonjem po vaških pujsih in okoliških gozdovih. Kdor pride na kosilo, si poišče po njem senco na travniku, kdor pa na večerjo, dočaka zajtrk. To je prava turistična kmetija, ki pa ima ponudbo prave gostilne. Ne le pršuti, ki visijo v novi sušilnici, in ne le meso, ki cvrči s svojimi sokovi izpod peke, pri Damjanu se boste najbolj razveselili tistega, kar sicer njegovo parkirišče polni s tržaškimi tablicami: brkinski primi, po domačih mesninah in pred domačim hlevom.

Do Škocjanskih jam je celo za kolo blizu in v sezoni je bil do stoječe kolone med Kozino in Starodom le kak kilometer. A vasico najdejo le tisti, ki sledijo največjim poznavalcem slovenskega primorskega zaledja; odkar je čez mejo še hujša kriza kot na tej strani, imajo, namreč Italijani, najboljši nos za gostilne, v katerih je kosilo cenejše kot čez cesto, in za turistične kmetije, ki jih zasedejo za kosilo in zapustijo po večerji.

Sezonsko in domače

Čeprav brez sprehoda do sušilnice pršutov nikar ne zasedite stola pod širokim napuščem, ki na koncu vasi dela senco krušni peči, v kateri gospodar že navsezgodaj naloži, da je do kosila podpeka že zunaj hrustljava, znotraj pa sočna, vseeno pazite na začetku in ne začnite šele na koncu. Namreč, tisto, kar je vmes, je v pravi primorski navadi, ki je tudi v brkinski tradiciji, pri Dam­janu najboljše. Čeprav ima običajna slovenska turistična kmetija kratek jedilnik in bogato obložen mesni krožnik, je pri Damjanu jedilni list zanimivo branje, saj so med suhimi in sočnimi mesninami ob joti in gobovi juhi vselej še rezanci, njoki, žepki, cmoki, lazanje, pastiči in trisi. Žepek s skuto je pravi, globok žep, v katerem je veliko domače skute in dovolj svežih zelišč, zgoraj obilje drobtin, spodaj pa gnezdo rukole. Kot na skoraj vsaki Damjanovi (pred)jedi pa je po vrhu še za ves obrok naribanega sira dveh vrst in časa zorenja.

Ne, tukaj pa res ne gre nihče lačen od hiše. A kar je še bolj pomembno: ne, tukaj poln krožnik ne gre na rovaš kakovosti. Vsaka jed diši po svežem, domači kuhi in lokalni tradiciji. Nobena jed ni vrhunska, še manj pa ima takšno ambicijo. Vsaka je na krožniku le zato, da vas bo zadovoljila, s preprostostjo, domačnostjo, radodarnostjo. Za to pa so kmečki turizmi in kmečke gostilne, kajne!

Tudi mineštra je takšna, polna vsega, sezonskega in domačega, koruze, bučk, paradižnika, krompirja in zagotovo še česa, saj žlica ne raziskuje, temveč raje polno zajema. Zelenjava ni ubita, postana in dolgočasna, tako kot tudi žepek ni bil le pogret ali kanelon z jurčki in hrenovo omako le gratiniran. Te jedi imajo preprosto domačo dušo! V pastiču so sir, jajčevci, blitva, okrog je gobova omaka, na vrhu je (spet) preveč sira. Palačinka bi lahko bila manj zapečena in hrustljava, toda kje drugje bi bila zato gumijasta, žvečljiva in predvčerajšnja.

Dejansko pa bi bilo tukaj treba nehati. Na začetku je bil, namreč, kruh prav nesramno hrustljav in kar treh vrst, krožnik mesnin pa nevarno poln in kar štirih vrst. Ošobuko je budjola, prata je riba, klobasa je suha, pršut pa paradna disciplina gospodarja, ki hoče konkurirati sosednjemu Krasu.

Obleka, sveža in vroča

Ko poješ predjedi, si zadovoljen, ko nadaljuješ, pa si sit, da greš lahko le še spat. A kdo bi se uprl takšni peči, v katero gredo jagenjček, krača, teletina, rebra? Vsak kos je res meso, ki ima svoj okus, zapečenost, barvo, moč in značilnost. Ne pa nekaj nedoločljivega, kar se je paslo na pol metra z verigo okrog vratu, s črtno kodo namesto imena.

Toda, vseeno so šli vsi ti kosi pod peko le zaradi krompirja in čebule, ki sta tako opita mesnega soka, da se je bolje kar vdati. »Gospa, meso zavijte, prosim, za domov …« A opis s tem še ni končan, ker je na mizi še nekaj prostora. Nanj se zrinejo kaponata, grah, bučke, domače zrezan pomfrit, pa še solata.

In ko res ne morete več, pridiši še cvrtje. A ne pišče, saj je že kura, s takšno perutničko, da je že ena dovolj. Obleka je sveža in vroča, vidi se, da dosti cvrejo, ocvrte jurčke, ocvrti ombolo, ocvrto zelenjavo. To so vse jedi, ki z Brkinov dišijo do Trsta, Kopra in Ljubljane, jedi, zaradi katerih se je Damjan po osmih letih pred štirimi iz stare hiše oziroma gostilne sredi vasi preselil v novo na robu Slop, kjer so v prvem nadstropju sobe, nad pokrito teraso pa je nova predelovalnica in sušilnica mesnin, za katero je prispevala tudi Evropa.

Če je za turistično kmetijo nenavadno, da je na računu tudi pogrinjek, je to najbrž zaradi Italijanov. A ker Italijani radi najdejo v Slope, je to tudi zaradi pit in zavitkov, ki so sicer brez slaščičarske umetnosti in z veliko sladkorja v prahu, toda brez pogrevanja in iz dnevne peke. Kar ostane od včeraj, je redko in le za zajtrk, kar je od danes, pa je iz sezonskega sadja in z domačo marmelado. Zato čudi, ker je hišna posebnost kremna rezina, saj je ta še najmanj navdušila, s preveč močnato kremo, premehkim testom in brez smetane. A to se tako zgodi šele takrat, ko – ne morete več.

Zakaj obiskati?

Pri Damjanu ni edina turistična kmetija v vasi in tam naokrog po Brkinih jih nasploh ne manjka. Tudi ne ponuja posebnosti, ki ne bi bile hišne specialitete še drugje. Zato Damjana krasi le tisto, zaradi česar tudi iščemo turistične kmetije – svoje delo opravi dobro in po domače! In če se vam bo zazdelo, da ste preveč pojedli, ga kar vprašajte za kolesarsko ali pešpot.