Nenavadni paradižniki

Za večino je dober paradižnik še vedno rdeč in velik, primerno mesnat sadež znanega okusa. Najraje tak, kot je legendarno volovsko srce. A to že dolgo ni več pravilo. Nasprotno: težko bi našli še kakšno priljubljeno vrtnino, ki bi imela toliko »obrazov«, kot jih imajo zadnje čase tudi pri nas paradižniki. Že dolgo niso več samo veliki in rdeči!

 

Navadili smo se že na češnjevce, ki so bili sprva predvsem rdeči in včasih tudi rumeni. Lani in še bolj letos so se v bolje založenih trgovinah in na tržnicah, zlasti v ekoloških »kotičkih«, pojavile tudi številne doslej malo znane ali pri nas sploh neznane sorte in različice rajskega sadeža - paradižnika. In z njimi še bolj raznovrstne oblike in barve - pa tudi okusi.

Čeprav vemo, da so tudi med njimi razlike. Nekateri so dobri za solate, drugi so boljši kuhani. Samo rdeči so se meni vedno zdeli - premalo zanimivi. Bolj so me navduševale druge barve. Še posebno ko sem odkrila, da paradižniki lahko ostanejo zeleni, tudi ko so zreli, da so lahko rožnati, vijoličasti, rjavi, skoraj »črni«, rdeče-rumeno ali zeleno-rumeno progasti in (skoraj) beli.
Da so tudi drugačnih oblik in zelo različnih okusov, vsaka sorta malo drugačnega, in, predvsem, da jih v »belem svetu« poznajo še in še. Edini recept, ki ga priporočam, je raziskovalna radovednost in poskušanje.