Okronano pokronanje

Pokronala sem ga. V pekač sem zložila šest lepih velikih jabolk, ki sem jih izdolbla in nadevala z domačo marmelado. Vsako vdolbino pa še »zapečatila« s koščkom temne čokolade in rezino masla, da bi se med peko prelivalo prek jabolčnih srajčk. In hajd v pečico. Za slabe pol ure.

Gostje bodo kmalu tu, treba je pripraviti mizo, ampak rjavi odtenek prta je čisto skregan z rjavim odtenkom okrasne obrobe krožnikov, potrebujem nekaj drugega, od kod pa ta stari mali madež na belem prtu, tudi tega ne morem dati na mizo, če bi vzela zelenega, pa nimam ustreznih prtičkov … In še telefoni, drug za drugim …

Čez več kot debelo uro sem se šele spomnila na jabolka. Vsaj na tisto, kar je od njih po dvakrat predolgi peki ostalo: jabolčni pire, v njem nekaj še vztrajajočih koščkov čokolade in zaplate lupin. Adijo, sladica! Trgovina že zaprta, nobene možnosti, da se izmažem s kakšnimi piškoti, postanim zavitkom, včerajšnjim kosom torte. Pa saj to ne pride v poštev. Kakšna zagata. Kako sem ga lahko tako pokronala!

Ampak čar kuharije je ravno v izzivih. V tem, da z intuicijo rešuješ na videz nemogočo polomijo. Kuhati po receptih, kjer je vse jasno, predvideno, zagotovljeno, ja, varno, ni vznemirljivo.

Ob obupnih ostankih tako lepo zamišljenih jabolk pa zapreš oči, dvigneš nos … in v njem že vonjaš cimet, v omari je še nekaj temne čokolade, ki bi jo bilo mogoče nastrgati, sladka smetana je že stepena … In notranje oči takoj zagledajo toplo jabolčno čežano z okusom po maslu in stopljeni čokoladi, naloženo v široke kozarce na peclju, na njej kepico sladoleda, smetano za klobuk … Za okras na novorojeno sladico v kozarcu potresem še cimet in že strgam čokolado, ko zazvoni zvonec. Gostje so tu. Sladica pa tudi. In na koncu – čestitke, kako lahka, sveža, okusna da je. Zadovoljno zardim, moja hči pa: »Saj to bi morala biti nadevana jabolka, a je pozabila nanja!«

Nič hudega, če resnica pride (prehitro) na dan. Ostaja užitek ob »izumljanju« nečesa novega, kar gotovo ne bi nikoli nastalo, ko ga s tistimi nesrečnimi jabolki ne bi pokronala. Zdaj bom to novoizumljeno sladico večkrat uvrstila na prijateljske jedilnike, namensko. Sem torej na boljšem, kot sem bila pred ponesrečenimi jabolki, bogatejša za avtorski recept (in navsezadnje so jabolka vendarle služila svojemu namenu).

Zapisala sem ga na list in ga vpela v fascikel domačih receptov, ki ga je še pred desetletji uredila hči in jih ločila s kartončki z otroško pisavo Mrzle jedi, Meso, Solate, Sladice (s pripisom Njam). Med Solate vtikam tudi namaze. Bučkin je nastal, ko sem ga polomila in spekla rezine bučk brez jajčevcev in paradižnikov, ker sem jih v pripravljalni naglici preprosto nekam založila. Naslednji dan so bili seveda v vrečki pod mizico na balkonu. Ampak zgolj bučke, pečene z rezinami čebule, pač niso nobena ponudbe vredna priloga. Skoraj ohlajene sem vrgla v mešalnik, dodala avokado, orehe, pikantno oljčno olje, precej popra, malo himalajske soli, lističe svežega origana in muškatni orešček. Potem pa v zmes na roko primešala še krepko mero nasekljanega drobnjaka z balkona. Ohladila. Nihče od gostov ni imel nič proti, skledo so s pirinim kruhom pomazali.

Je še kakšno večje priznanje za kuharico? Ali kuharja, se razume. Pravzaprav se ne razume. Samo po sebi. Moški za štedilnikom, naj so profesionalci ali laiki, so veliko bolj navezani na recepte, na varnost utečenih in preverjenih poti. Če se jim kaj ponesreči, se jezijo na recept, ne nase. In le izjemoma razmišljajo, kako bi tisti hip polomijo kreativno rešili in pri tem še prav nedolžno gledali. Ženske pač vsakdanjik sili v nenehna improviziranja. Moški dobro funkcionirajo po predvidljivih tirnicah. Vsaj v kuhinji. Najbrž bi v siceršnji poplavi kuharskih knjig šla dobro v promet kakšna z naslovom Kako užitno reševati kuharske polomije. Se priporočam!