Pajki prinašajo srečo, pa tudi apetit

Vožnja iz Kampong Chama v Phnom Penh se je vlekla že nekaj časa in prišel je trenutek obcestnega postanka. Avtobus je ustavil ob obljudeni gostilni, izstopili smo iz klimatizirane oaze v neusahljivo vročino in kot po navadi sem se zapodila k stojnici s hrano: marljive Kmerke so prišlekom hitele ponujati lično izrezljan ananas, izdolben kokos, narezano papajo, posušene karamelizirane banane, riževe stvaritve in - tarantele.

V Kambodži hitre prigrizke pač pojmujejo drugače. Ena najrevnejših in skorumpiranih držav jugovzhodne Azije je bogata z raznimi gomazečimi naravnimi danostmi, ki so se jih prebivalci odločili spreobrniti v hrustljav, proteinsko bogat priboljšek: poleg tarantel lahko ugriznete tudi v pražene čričke, sviloprejke, vešče, kobilice in druge kombinacije krilato-brenčeče-gomazečih žužkov.

Ne le na avtobusnih počivališčih, uživanje v omenjenih lokalnih specialitetah je zelo priljubljeno tudi pred kraljevo palačo v glavnem mestu Phnom Penh. Ko pade mrak in vročina popusti za kakšno stopinjo, se na betonski ploščadi, pomešani s travnatimi prostorčki, nagnete mlado in malo manj mlado (pridevnik staro v državi, v kateri nad 65 let uspe priti le slabim štirim odstotkom prebivalstva, ni pogosto uporabljen). Da gredo lažje po grlu, skrbi pivo Angkor, poimenovano po največjem kamboškem simbolu ponosa, velikanskem kompleksu templjev Angkor Wat.

Čeprav se načeloma rada podajam v kulinarične ekskurzije, sem tarantele tokrat prepustila drugim kupcem. Ni jih bilo malo: moj sosed na avtobusnem sedežu jih je pokupil precej. »Za mojo družino v Phnom Penhu,« je sam od sebe smeje odgovoril na vprašanje v mojih očeh. Uživala sem v njegovem spontanem iskrenem nasmešku; v nasprotju s pouličnimi prigrizki se tega nikoli ne morem preobjesti.